Haloban: Dol nam visi

samozaložba, 2022

Če v Wikipedijo vtipkate Haloze, vam naš najljubši vir nepomembnih informacij lepo razloži. Prometno odročno gričevje v severovzhodni Sloveniji. To in par slikic vinskih trt, ki  vlažijo brbončice in stimulirajo nevrone z idejo o ledeno hladnem špricerju, ki ga podari prijazen gospod z neurejeno brado v modrem ibercugu. Tod, zraven visoko rodovitnih hrastovih gozdov in kvalitetnega belega vina, uspeva tudi za tiste kraje skrajno nenavadna glasbena skupina, Haloban.

Glasba / Svaštarnica

Gopnikšta in multiinštrumentališta

Haloban in Park Jiha

Špela Cvetko

 / 11. 3. 2022

Širni grički štajerskih trt niso edini vzrok nastanka zloglasne bande. Kot je videti, so člani svoj začetni zagon pridobili v srednji šoli, kjer so si utirali pot medijskih tehnikov. Začenši s šolskimi projekti, so Haloban kmalu ugotovili, da lahko svojo kreativnost ponudijo tudi širši publiki, in od 2018 pridno polnijo fejsbuk, jutub in ostale tovrstne serverje s hudomušnim PR-programom. Ta redno izhaja v obliki videospotov, animacij, vlogov in drugih krajših videovsebin. Kombinacija avtentične mladostne norčavosti in kančka izobrazbe v njihovem zajetnem izboru vsebine deluje tudi na področju vizualne estetike in kvalitete najrazličnejših komadov.

Pri vrednotenju dela skupine se bomo osredotočili na zadnji izdelek, ki sliši na ime Dol nam visi. Pri interpretaciji novega albuma je pred posluhom potrebno poudariti, da neumestna vprašanja, kot so: »Kaj ti visi?«, »Kaj je sporočilo?«, »Kdo je tu fukjen?«, tokrat raje zadržimo zase, saj gre pri albumu za čisto estetiko glasbene forme. Pa tudi forma ni ravno Tina Maze v sezoni 2013/14, ampak bolj proste narave, zaradi samega užitka v glasbi in izražanju. Tako pojem izražanje kot glasba sta pri skupini večkrat zamegljena. 

Vemo, da se sleherni poslušalec Radia Študent vsakodnevno vpraša, ali je glasba brez harmonike sploh glasba? Za vse nas, ki ne prenesemo drugega od normalnih vzvodov domače glasbe, Haloban otvorijo z uvodno toplim komadom Svet neznanega. No, komad je morda pretrda beseda, bolj primerna bi bila pesmica. S tekstovnim delom namreč realno pričarajo vzdušje na pevskem nastopu drugega razreda kakšne osnovne šole, na primer Osnovne šole Majšperk. Instrumentalni del štarta s primerno mladinskimi MIDI zvoki piščalk, potem pa … čudo. Počasi se najprej pridružijo zvoki širše elektronske zvočne palete, bolj gaberske narave, BPM-i zrastejo tam do 160 in počasi postaja jasno, da je čas. Čas, da nam do konca zahojdi …

V tistem trenutku začne špricer, ki smo ga prešvercali na nastop pevskega zbora drugega razreda Osnovne šole Majšperk, počasi bledeti. V strahu, da nam je še zadnji kanček sreče uplahnil v ničvredno vodo, naredimo požirek. Zapeče po grlu. Vodka je. Opazimo, da so se rokavi trideset let starega mantla obarvali čudno temno, iz rokavov pa v oči bodejo tri svetleče bele črte. Pokati začne Ruski bas.

Za te, ki ste zamudili čudovit, ravno dovolj kratek študentski trend tri poloski razpaljotk: pri hardbassu gre za elektronsko plesno glasbo visokih BPM-ov in značilnega zvoka, imenovanega donk. Ta stil zvoka so Halbanci vzeli za svojega in se na podlagi tega začeli razvijati v to, kar so danes. Rusko kulturo so posvojili tudi v svojih skopih besedilih, poleg že omenjenega Ruskega basa nam na albumu porcijo vodke postreže tudi Babushka. Komadi vse prej kot dolgovezijo, besedila so sicer v vseh komadih prisotna, vendar izgledajo bolj kot rap slovenske mantre in le redko obsegajo več kot verz ali dva. 

Pa da ne bo kdo mišljenja, da se Haloban uklanjajo zgolj opisanim elektronskim muzikalnim slikam. Te v več kot očitno zdolgočaseni kulturi dvajsetih let 21. stoletja prihajajo na plano celo kot mainstreamovska glasba … Potem ko se je Rožna dolina tresla pod Krankšvesterjevim hitom Gaber, so Little Big skoraj zastopali Rusijo na Evroviziji in nastop jim je preprečil le kdo drug kot Covid. Oboje bi lahko povezali s Haloban, saj imajo vsi poleg hitre elektronske glasbe tudi unikaten element. Pri domačih pobih je to pank. Z njim so precej skromni, običajno je podan v podtalje komadov s kakšnim agresivnim vokalom, ko pa zaružijo Suhe slive, je konec heca. V primerni, pankerski dolžini zaključijo in se obrnejo v čisto drugo smer. Za konec ruknejo še dve domači, Mleko in že zelo komercialno pop obarvan La La La. Mogoče gre pri slednjem celo za ljubezenski komad. Mogoče za eksperiment. Mogoče pa bodo tudi Haloban enkrat igrali na Evroviziji. Takrat bodo od pristojnega RŠ-sodnika, tradicionalno prisotnega na tem tako pomembnem glasbenem tekmovanju, brez dvoma prejeli 12 točk. Vsi drugi pa 0. Konkurenti nimajo šanse, nikakršne harmonije, Haloban ne sežejo do kolen. Saj Haloban ni glasbena skupina, Haloban ni avdiovideo projekt, Haloban je način življenja.