Hanni El Khatib: Head in the Dirt

Innovative Leisure, 2013

Diskografska kariera Kalifornijca Hannija El Khatiba se je začela pred dvema letoma, ko je z albumom Will the Guns Come Out opozoril na svoj talent skladanja minimalističnih rockovskih skladb, ki imajo garažnorockovski karakter in stojijo na trdnih temeljih klasičnega rocka. Will the Guns Come Out je v mnogih trenutkih zvenel kot album, ki bi ga lahko posnel tudi mladi Jack White. Bil je to speven, všečen albumček s pesmimi, ki so bile krojene ostro in samosvoje. Will the Guns Come Out je dal vedeti, da nadaljevanje El Khatibove glasbene poti lahko prinese vznemirljive zvoke, ki lahko pretresejo moderno rockovsko sceno. Kitarist in pevec the Black Keys, Dan Auerbach, ki se zadnje čase vede kot novi boter ameriške rockovske scene, je prepoznal privlačnost Hannijevega glasbenega sloga in se je ponudil za producenta. Nastal je album Head in the Dirt, ki je dejansko plod tesnega sodelovanja med Hannijem El Khatibom in Auberachom, ki ne le igra na albumu, pač pa nastopa tudi kot soavtor desetih od enajstih pesmi, pri čemer se jim pri avtorstvu skladb pridružita tudi bobnar Patrick Keeler, izvirno član zasedb The Greenhornes in The Raconteurs, ter klaviaturist Bobby Emmett, ki je nekoč igral pri skupini The Sights. Pristop k snemanju albuma sledi preverjeni Auerbachovi formuli – talentiran glasbenik, ki se ga povabi v domači studio v Nashville, kjer se producentu in glasbeniku pridruži skupina vsestranskih garažnorockovskih glasbenikov, ki skupaj ustvarjajo organsko zvenečo in gruvaško rockovsko godbo, v kateri se z veliko mero izbranega okusa prepletajo raznovrstni stili.

Pri konciznih triintridesetih minutah trajanja med enajstimi pesmimi ni najti niti prav izjemnih niti prav šibkih trenutkov in razne senzibilitete bodo zlahka izbrale različne favorite. Medtem ko naslovna skladba Head in the Dirt funkcionira predvsem kot neki umirjen uvod, pa nas druga skladba, zelo prepričljiv garažni punk, vrže v središče energičnega značaja El Khatibove godbe. Skinny Little Girl in predvsem Penny sta zelo britansko zveneči, zelo “kinksovski” spevni pesmi srednjega tempa s prepoznavnimi Auerbachovimi aranžmaji, Nobody Move in še zlasti sijajna Can’t Win ‘Em All pa nas s svojimi fuzziranimi kitarami in valečim se ritmom popeljeta v odštekano vizijo bluesa, Pay No Mind je spodoben rockabilly punk, Save Me pa zveni kot demo mladih Stonesov, ki se igrajo z ritmom Boja Diddleyja. V vseh pogledih zelo lepo zvočno dovršena in vokalno krasno izvedena je stopnjujoča se psihedelična Low, ki ji sledita Sinking in the Sand, fuzzirani punk s trdno hrbtenico, ter nato House on Fire, ki je večji del zaključna solo točka nosilca gradiva in glasbe Hannija El Khatiba.

Head in the Dirt je gladek in mikaven album mladega avtorja in izvajalca Hannija El Khatiba, ki pusti vtis, da ta obetavni avtor še ni dosegel točke, na kateri bi njegov talent dosegel stanje vretja.