Hazmat Modine: Cicada

Dandanašnji, ko je mešanje in prežemanje žanrov in stilov prej pravilo kot izjema, so bandi, ki imajo omenjen postopek za svoje poslanstvo, tako rekoč na vsakem koraku. Celo v Sloveniji, kaj šele v širnem svetu ali nekoč obljubljeni deželi, ki sliši na ime Združene države Amerike. Toliko bolj redki pa so koraki ali vogali, na katerih lahko srečamo tako samosvoj band, kakršen je newyorški Hazmat Modine.

Band je sad prizadevanj vsestransko poučenega pevca, orgličarja in vodje zasedbe Wadea Schumana, ki zazibano in groovajočo muziko Hazmat Modine z varno roko in bistro glavo pelje mimo vseh prislovičnih čeri, ki prežijo na eklektične glasbenike. Take, ki želijo ustvariti nadžanrski miks, ne da bi njihova mešanica spominjala na frankensteinovsko strašljivo umetno tvorbo. Hazmat Modine posegajo po nešteto zvrsteh in posledično tudi zgodovinskih obdobij. V žmohtni mišungi je zaslutiti navezave in poklone starim in novim godbam, tako tistim, ki še vedno veljajo za tradicionalne, kakor tistim, ki so postale del širšega popularnoglasbenega vzorca.

Blues, rhythm and blues, neworleanški jazz, calypso, klezmer in jazz so le nekatere zvrsti, ki jih obvladajo in med seboj gnetejo člani Hazmat Modine. Da je bluesovska prvina opazna in očitno za marsikoga pomembna v zvenu zasedbe, priča podatek, da je prvenec Bahamut iz leta 2006 dosegel visoko drugo mesto Billboardove bluesovske lestvice. Dejstvo, da so na prvencu gostovali tuvanski mojstri grlenega petja Huun-Huur-Tu, ki so s svojimi brenčanjem in vibriranjem ozaljšali prav nekaj z bluesom potresenih štiklov, pa še poveča naše občudovanje zasedbe Hazmat Modine in njene nevsakdanje sposobnosti brezšivnega kolažiranja.

Bluesovske prvine najdemo tudi na drugem albumu Cicada, če ne vedno v zvenu, pa vsekakor v občutju, ki pa se nikoli ne vda v tipično in izkoriščano žalobno jamranje, marveč se raje prepušča veseljaškemu razgrajanju. Ob bluesovskem filingu tvori pomemben del zvoka newyorških eklektikov nabor žlahtno zvenečih pihal in trobil. Le-te igrajo člani zasedbe, dodatno piko na i pa je na tem albumu pritisnila brassovska zasedba Gangbe Brass Band iz Benina, ki zatrobi v dveh komadih. Ko smo že pri gostih, povejmo, da se v enem komadu afriškim brassovcem pridruži še pevka Natalie Merchant, album Cicada pa sklene gostovanje Kronos Quarteta.

Eklektični gostje, torej, in zbirka komadov, ki se žanrsko pnejo čez malone vse preteklo stoletje. Gradivo in ustvarjalni postopek, ki bi pokopala marsikaterega nadebudnega glasbenika, se v rokah Hazmat Modine prelevita v navdihnjeno, sveže zveneče, mikavno in nalezljivo muziko, kakršno smo navajeni slišati od takih mojstrov in legend, kakršni so Ry Cooder, The Band ali Dr. John. Nagajivost komadov in vešče izvedene navezave na starinsko glasbo pa – po postopku in ne žanrski mešanici – spomnijo tudi na country in folk glasbenike, zbrane na soundtracku za film »Brother, where art Thou« oziroma »Kdo je tu nor?« bratov Coen.

Ime Hazmat Modine oziroma zgodba o nastanku le-tega po svoje na malce nadrealističen način opisuje sočno godbo in svobodnjaško poseganje po žanrih, ki krasita newyorško druščino. »Hazmat« je namreč okrajšava za »hazardous material«, nevarne tvarine torej, medtem ko je Modine preprosto ime podjetja, ki izdeluje grelnike. Aluzija na vročo godbo in na nevarno premešavanje žanrov je več kot ustrezna.

Lahko bi celo rekli, da »stoji«, a bi bilo to v skrajnem neskladju z osnovno postavko muzike Hazmat Modine, ki nosi značilnosti nemirnega in raziskujočega ter ustvarjalnega duha. Pod prsti Hazmat Modine se muzika namreč nikoli ne ustavi ali postoji; v nenehnem gibanju, vrenju in cvrčanju samo sebe sproti definira in se poganja iz lastnih nasprotij. Dejstvo, da so to dosegli le z dvema albumoma, priča o enkratnosti in posebnosti Hazmat Modine. Če pa jih nekateri opisujejo kot band, ki žanrsko sodi v »americano«, je to le dokaz več, da potrebuje to ohlapno poimenovanje pošteno redefinicijo. Tudi zaradi Hazmat Modine, ki se bolj ukvarjajo z uspešnim združevanjem kot jalovim deljenjem.