HEADLESS HORSEMAN: Headless Horseman 007

Headless Horseman, 2015

O skrivnostnemu brezglavem jezdecu oziroma Headless Horsemanu je znano bore malo, razen tega, da ustvarja tehno in da prihaja iz njegove prestolnice, Berlina. Svojo identiteto venomer skrbno skriva za masko ter imenom mitološkega bitja, ki že od srednjega veka nastopa v mnogih različnih zgodbah evropske folklore.

Zdi se, da želi producent iz sebe ustvariti še eno, novodobno verzijo tega mita, zato se zdi odločitev za dolgometražec logična, saj mu to zgodbo pomaga natančneje razviti. Če pomislimo, ta pristop v svetu plesne elektronike ni ravno najbolj običajen: po eni strani je tu glasba povečini edina v ospredju, producent pa se brez obraza skriva za aliasom, ki pogosto ni njegov edini. Po drugi strani pa identiteta producenta spet pride v ospredje z vedno zaželjenimi in čislanimi živimi nastopi. Headless Horseman pa je ta prevladujoč princip nekako obrnil, saj v svojem sicer tudi na pogled zanimivem, popolnoma analognem živem nastopu nosi masko in z ničemer ne razkrije svoje identitete. Vse njegove izdaje so uniformirane po videzu, naslovljene od 001 do 006 ter vse izdane pri njegovi lastni založbi, prav tako poimenovani Headless Horseman. S tem natančno izdelanim konceptom premosti most med plesno elektroniko in njenim producentom in doseže, da on, brezglavi jezdec in njegova zgodba postaneta aktiven del njegovega dela. K temu prva dolgometražna izdaja, seveda poimenovana 007, še dodatno pripomore.

Headless Horsemanu dolgometražec torej ponuja dodatne izrazne možnosti, denimo prvič se zares lahko loti dramaturškega loka albuma. Tako ta vsebuje nekakšen uvod Moonlight in zaključek Stormrunner, katerih dveh namembnost izgleda leži v ustvarjanju vzdušja do te mere, da spominjata že na filmsko glasbo. Vmes pa imamo šest skladb, ki so sicer zgrajene na za Headless Horsemana značilnem ogrodju trdega, klubskega tehna, vendar pa je ravno sedaj, iz albumskega konteksta razvidno, da mestoma tudi one silijo v filmski glasbi podobno temačno, dražečo distopijo - na različnih mestih se tako v ospredju kot v ozadju poleg klasičnega tehno beata pojavi veliko srhljivih, atmosferičnih zvokov.

V dramaturški lok zapakiran klubski tehno album sicer ni nič zares novega, spomnimo se na primer Percovega The Power and the Glory. Vendar pa pri Headless Horsemanu ostane občutek, da začetna in končna skladba nista zgolj to, ampak bi tudi lahko nakazovali neko novo smer, v katero bi jezdec lahko zavil, čeprav najbrž ne bo, ali pa vsaj globlji, razširjen nivo njegovega glasbenega in celostnega izraza.

Headless Horseman je konsistentnost tega izraza že s svojimi kratkometražci pripeljal do skrajne točke, z dolgometražcem pa jo uspešno nadaljuje, saj so vsa omenjena odstopanja, ki jih album pokaže, tako intuitivno povezana z osnovnim principom, da jim skoraj težko rečemo odstopanja. Tako predvsem tistih, ki verjamejo, da je lahko stroga uniformiranost bolj zanimiva od brezkonceptne raznolikosti, album vsekakor ne bo razočaral.