HELENA GOUGH: KNOT INVARIANTS

Entr'acte, 2012

Prisluhnili bomo tretji dolgometražni plošči britanske skladateljice Helene Gough, ki jo je poimenovala 'Knot Invariants'.  S tretjo ploščo nas britanska, v Berlinu živeča skladateljica Helena Gough pelje v digitalno vozlišče strun violončela, pravzaprav dveh violončelov dveh čelistov, čelistke Antheje Caddy in čelista Antona Lukoszevieceja. Glasbili se skozi prizmo digitalnega množita, redčita, oplajata in zvočno spreminjata. Violončeli postaneta zvočna objekta v primežu kompozicije, zvočna vira, ujeta v skladateljsko imaginacijo. Ta imaginacija skladateljice izhaja iz njene izvorne premise. Ta pravi, da se Helena Gough rada osredotoča na omejene zvočne materialne, na par zvokov posebej. Skoznje skuša misliti in slišati najmanjši zvočni potencial in ga izkoristiti, ga u-zvočiti in pripeljati na plano.  Vendar se tokrat Helena Gough ne prepusti popolnemu členjenju zvoka. Njeno vešče in mogočno orodje digitalne modulacije izvornega zvoka je tokrat prepustno, sledi liniji in zvočnosti glasbila, skozi ta prostor pa lahko razvozlamo  ta njen vozel in mu prisluhnemo. Tokrat je ustvarila računalniško glasbo, ki je prepustna, ki diha in v kateri skupaj zvenita akustični in elektronski zvočni potencial ... 

Helena Gough je mlajša ustvarjalka, ki živi in snuje v Berlinu, v svoji glasbi pa se posveča predvsem skladanju z računalnikom. Skozi sodobno tehnologijo Helena Gough imenitno gnete, razpira, mikroskopsko razstavlja, granulira in plasti raznorodne zvoke v samosvoje kompozicije. Te so ji skozi dve plošči, 'With What Remains' iz l. 2007 in 'Mikroklimata' iz l. 2010 dokaj rano prinesle kritiško hvalo. Če je bilo jedro njenega prejšnje subtilne dekonstrukcije zvoka šum vsakdana, torej v predelanih okoljskih zvokih, pa se je na plošči 'Knot Invariants' tokrat osredotočila na akustičen zvok violončela. Zvoke zanj sta ji za ploščo prispevala avstralska improvizatorica Anthea Caddy in britanski čelist iz sodobno-klasične srenje Anton Lukoszeviece, sicer član pri nas že slišanega berlinskega ansambla Zeitkratzer. Dvojec je plošči prispeval raznolike zvočne tvarine, od tona do šuma, ki jih nato Helena Gough uporabi v petih kompozicijah. V njunem pristopu, ki se spaja in razdvaja v miljeju ničel in enic digitalnega zvočnega prostora, ki ga skladateljsko tvori Helena Gough, skozi dva pristopa odzvanja skupna tvarina. Anthea Caddy namreč izhaja iz improvizacije, kjer je do svoje zvočnosti prišla preko zelo osebnega raziskovanja zvokov, ki se pri improvizaciji nujno so-tvori v sozvočjih in sodelovanjih z drugimi glasbeniki. Anton Lukoszeviece pa je klasično izobražen čelist, vrhunski izvajalec sodobne klasične glasbe zelo širokega zvočnega horizonta. Pristop je tu bistveno drugi, manj oseben, vezan na zahtevo drugega, torej komponista. Milje sodobne klasične glasbe pa seveda zahteva obvladovanje razširjenih tehnik igranja. Helena Gough je torej tu v vlogi povezovalke, ki skozi svoje kompozicije združuje oba pristopa, jima prisluškuje in ju transformira. V bistvu torej glasba zveni skozi en bistven manko stika, ki pa ga zapolnjuje digitalni zvok, transformiran in predelan akustični odmev obeh glasbenikov. Če smo ob prejšnjih dveh ploščah Helene Gough predvsem uživali v njenem minucioznem seciranju akustičnih zvokov in šumov v njihov najmanjši detajl, se tokrat njeno mojstrstvo izrazi ravno skozi prej omenjen prostor. To je prostor mikroskopskega zvoka. In ne se zbati, znastvena primera ob plošči 'Knot Invariants' ne pomeni, da skoznjo prisluškujemo svojstveni zvočni študiji violončela, ki jo omogoča tehnologija, niti ne pretirani izrabi slednje, ki iz glasbe rada naredi zgolj puhlo in prazno demonstracijo. Helena Gough namreč v ta prostor vnese globino in ekspresijo, ki jo gnete med šumom in tonom.

Če so bile njene prejšnje plošče grajene na malih zvočnih drobcih v soočanju z bolj širokimi in gostimi zvočnimi gmotami, jo tokrat natura samega glasbila vodi v manj 'našpičena' sozvočja, v mehki drone in preplet podaljšanih tonov, ki jih občasno nagrbančijo bolj robustni šumi razširjenih tehnik igranja violončela. Vanje pa seveda Goughova spretno in z občutkom vnaša rahle elektronske modulacije, ki se subtilno zažirajo v izvorno zvočno materijo, jo razgrajujejo in ponovno vzpostavljajo. Morda bi si med tema elementoma na plošči lahko želeli malce več intenzivnosti,  značilni za njuni prejšnji plošči, kljub temu pa gre za še eno njeno dobro ploščo, ki jo še vedno umešča med zanimivejše ustvarjalce v polju ustvarjanja muzike z računalniki.