HELLA: Tripper (Sargent House, 2011) (ponovitev 8.12.2011 ob 00:30)

Zasedbo HELLA je svet spoznal v različnih formah. Sprva kot inštrumentalen dvojec, nato se je bend raztegnil v VIS kvintet, štiri leta po zadnji plošči z vokalom, pa se tokrat predstavljata sama-strunar Spencer Heim in Zach Hill z udarjalkami ponujata novih deset, povsem inštrumentalnih komadov. Kup stavkov, preobratov, predvsem pa ogromno žmahtnega nažiganja na vse konce...

* Nova plošča dvojca Hella je na pladenj izdanih plošč v letošnjem letu priletela po štiriletni pavzi tega kalifornijskega tandema. In v poznih poletnih dnevih izdana plošča Tripper je prispela precej nepričakovano. Nekako se je zdelo, da se je na ime Hella kar malce pozabilo, saj sta oba člana - Spencer Seim in Zach Hill večino časa vložila v svoje stranske projekte. Predvsem Hilla lahko srečamo v veliko kalifornijskih bendih in projektih. Ta spisek je izjemno dolg in slehernik se lahko samo sprašuje, od kod temu tolkalcu toliko časa. Zdi se, da ob vseh teh sodelovanjih tip igra dobesedno štirindvajset ur na dan, no, morda celo spi na svoji minimalistični bobnarski bateriji. In če smo že pri minimalistični bobnarski bateriji; njegovo igranje je svetlobna leta od minimalističnega pristopa, ampak o tem morda nekoliko kasneje.

Če kitarista Spencerja Seima najdemo v zasedbi The Advantage, kjer s sotrpini preigrava teme iz računalniških igric, pa je Zacha Hilla moč najti recimo v zasedbi China Morena (Deftones) - Team Sleep, redno sodeluje s kitaristko Marnie Stern, v zasedbi Wavves in celo v podaljšani roki The Mars Volta, ki se imenuje El Grupo Nuevo de Omar Rodriguez-Lopez. Hill pa je v roku treh let izdal tudi dve solistični plošči. Ob vsemu naštetemu je že nekaj časa blagovna znamka, njegov način igranja pa izrazit in na daleč prepoznaven.

Tripper je peta studijska plošča v desetletnem delovanju in na prvo poslušanje je jasno, da gre za v njunem stilu prepoznavno delo. Z njo sta se vrnila v povsem inštrumentalno različico, to, kar Hella v osnovi dejansko je. Kot je znano, sta za predhodno ploščo, There's no 666 In Outer Space, zasedbo razširila v kvintet in v glasbeni izraz dodala vokal. In z omenjeno ploščo so se Hella že kar malce nevarno približali izrazu The Mars Volta. S Tripperjem pa sta, kot že rečeno, ponovno obula svoje originalne čevlje. Posnela sta deset komadov, ki jim odsotnost vokala nikakor ne prikrajša vrhunskosti.

Čeprav je plošča zvokovno dodelana, pa je kljub temu moč zaznati, da ni bila deležna poliranja, in v tem oziru gre za minimalistično delo. Hill je poskrbel za ritmično podlago v svojem slogu, ki ne pozna termina ''rock steady'', Seim pa za strunarski del. Torej za kitare, ki so polne, mogočne, slutiti pa je, da je nekaj nasnemavanj, predvsem bas kitare, ki jo je nekako bilo treba vnesti v formo.

Idejno se nahajata na tistih tirnicah, ki jih v svoj izraz vnašata že od prvenca dalje. Torej hardkorovska ekslplozivnost, noise-rockovska razštelanost, neparna ritmičnost, zanemarljiv pa ni niti delež psihedeličnih motivov. V posameznih komadih drvita iz filma v film, se vračata nazaj v prvoten položaj in praviloma redkokdaj ponavljata posamezne fraze. Tudi če pride do repeticij, je ta forma takšna, da tolkalce drži vrtinčast, izredno hiter ritem, kitara pa gre preko v obliki psihedeličnega noise rocka. Težko je reči, da tega do sedaj še nismo slišali, vendar ja forma izpod prstov in rok dvojca Hella tako elegantna in prepričljiva, da bi si bilo kaj več v tej obliki že težko predstavljati. In jasno, opazno je, da je za njima tista kilometrina, ki doda vsemu skupaj nekaj več.

Kot kaže, utegne dvojec Hella ostati le še studijski bend. Pravita namreč, da v bližnji prihodnosti turneje ne načrtujeta, potencialni poslušalci pa s tem ostanejo prikrajšani za preverbo novih materialov v živo, ki kar kličejo k povzdigovanju nemirnih stopal.

pripravil Gašper Prus