HELLCRAWLER: Sandstorm Chronicles

On Parole, 2016

Nekaj let nazaj so post apokaliptično zgodbo pričeli pripovedovati primorski Hellcrawler, ki so takrat postregli z zašusanim prvencem Wastelands. Nekaj let kasneje se z dvema novima članoma in s podporo nove založbe primorska naveza vrača z novim poglavjem temačne narative. Zgodba govori o Hellcrawlerju, ki živi v že zdavnaj mrtvem svetu. Življenje je borba, smrt je vsakdanja, trpljenje je način življenja, vsak trenutek sreče mine prehitro. Logično je, da se v tokratni Tolpi Bumov odvija prava apokalipsa.

Ob branju tekstov na ploščku Sandstorm Chronicles, tukajšnjemu piscu ni jasno, ali Hellcrawler tekstovno črpajo iz Mad Maxa ali iz Kingovega The Dark Tower opusa, mu pa je jasno, da je glasbena podlaga našla svoj vzor v starem švedskem death metalu.

Narediti konceptualni album z glasbeno podlago, ki so jo dodobra uveljavili in prežvečili predvsem Dismember, Entombed, Unleashed, Grave ipd., kasneje jo mogoče še obogatili Edge Of Sanity, Vomitory in Anata ter Insision, v zadnjem desetletju pa kvečjemu ponovno pogrevali mnogi mlajši švedski, ameriški in nemški death metal bendi, ni lahka stvar. A Hellcrawler so uspeli na svoj način. Namreč, po zloveščem intru, ki je odigran predvsem na klavirju in nas spomni na kakšne zgodnje Entombed, Dismember, Edge Of Sanity in Morgoth, se pred nami odpre dobre pol ure dolga death metal borba.

Različno od prvenca Wastelands, na katerem so Hellcrawler uspeli ustvariti zlovešče glasbeno dogajanje, ki pa je sčasoma postalo preveč monotono in na trenutke celo duhamorno, so s Sandstorm Chronicles skreirali peklenski ''roller-coaster'', saj kljub enotni zgodbi, ki se razprostira skozi ves album, sledimo ne samo tekstovno, temveč tudi zvočno predvsem raznolikim poglavjem.

Sandstorm Chronicles traja torej dobrih 30 minut, kar je ravno prav, da plošča pusti dober vtis, da vas ne dolgočasi in da v vas zbudi še nadaljnje hrepenenje. To doseže z razgibano glavno podlago, ki je z večjim deležem hitrejših ritmov, težkih rifov in krulečega vokala resda jasen death metal izdelek predvsem švedske old skul šole, a na srečo je album celota vseh sestavin in prav tu Hellcrawler podajo cel pisker zvočnih začimb. Najprej se osredotočimo na bobnarja Pijoea, ki se velikokrat poslužuje predvsem kultnega d-beata, a prav tako velikokrat popestri dogajanje tudi s kakšnim blast-beatom, veliko je klasičnega up-tempo bobnanja, ki spomni na zgodnje začetke death metala, svoje mesto v tolkalski podobi pa najde tudi precej dober groove. Že v prvem komadu pazljivi poslušalec dobi občutek, da stvar ni posneta na metronomski klik, kaj šele sterilno in metikulozno editirana itd., kar pridoda k live občutku plošče. Boben namreč v hitrejših delih včasih kar lepo prehiteva utečeni ritem – s tem nikakor ne mislimo, da Pijoe fuša! -, v počasnih pa postane res masten in počasen, kar je hvalevredno, saj tako uspešno ustvarja atmosfero. A kljub temu, da govorimo o death metal plati, ne gre za tisto vrsto plošče, kjer opazimo zgolj bobnanje. Hellcrawler namreč ponudijo mnogo več.

Novi basist Alan, ki ga poznamo po delu v odličnem black metal bendu Human Putrefaction, s svojim morda vendarle malce pretihim basom, Pijoejevem bobnanju postavi piko na i. Skupaj delujeta tako učinkovito kot Mad Max in njegov zvesti avtomobil Interceptor, le bas žal ne pride do takega izraza, kot bi lahko, saj je spuščen prenizko v miks. A tudi to ne zmoti zares, saj eksplozivni ritem in mračno zgodbo utelešajo še kitarske pasaže. Ne samo rifi, torej, temveč vse strunarske vragolije, za katere sta odgovorna originalni kitarist Andraž in novi član zasedbe, a starosta scene Matthias, ki se ga spominjamo po delu v Entreat in Slavocracy.

Kitarsko je Sandstorm Chronicles res zanimiv hommage stari švedski death metal šoli, saj nas rifi spomnijo na klasične Entombed, Dismember, Grave ipd., čeprav sam razvoj riffa ali kakšna pasaža velikokrat vodi tudi na bolj angleška tla h kultnim Benediction in Cancer. To je zelo očitno v prvih dveh komadih, Unholyverse in Death Park. S komadom Grim Moira pa se opazi, da so veliko črpali tudi v mračni melodiki angleških legend Bolt Thrower, medtem ko predvsem osrednji del komada Sea Of Storms spomni na Edge Of Sanity. A tu ni mesta za kakšne pretirano žalostno zveneče dele. Sandstorm Chronicles so zgodbe boja in preživetja, zato so tudi rifi napadalni, solaže kratke in nevsiljive, čeprav odigrane z dobro mero feelinga. Vendar pa, kot rečeno, solaž tipa At The Gates tu pač ne boste našli. Hellcrawler seveda ne pozabijo niti na kitarske harmonije, kakršne so od Maidnov in Priestov pobrali, a z nižjimi toni morbidizirali predvsem Dismember. Nekaj poklona Motorhead je čutiti predvsem v komadu Wasteland Shamanism, ki Hellcrawler poveže tako z Lemmyjem, kot z Discharge, predvsem pa z zadnjo plato Disfear. Seveda je končna kitarska podoba očitni hommage legendarnemu Sunlight Studios, pa tudi sam mastering očitno kaže na to, da je bil izbor kultnega švedskega death metal akterja, Dana Swana, pametna poteza. Zadeva namreč ni tako glasna, kot bi bila, če bi jo v roke vzel ameriški Erik Rutan ali pa moderno zveneča, kot če bi jo zagrabila Šveda Daniel Bergstrand oziroma Jens Bogren.

Tudi po grafičnoi opremi plošče je jasno, da so Hellcrawler pod pokroviteljstvom založbe On Parole naredili album, ki bi, če bi bil posnet 26 let nazaj, gotovo našel mesto med kultnimi klasiki ali pa bi vsaj postal obvezno čtivo za sledilce švedskega death metala. Naslovnico je namreč narisal Dedy Badic Art, sicer odgovoren tudi za naslovnice švedskih Entrails, z izborom barv pa spomni tudi na aktualne ameriške The Black Dahlia Murder. Seveda je tudi Hellcrawler logo očitni hommage zasedbi Entombed.

Ko potegnemo črto, je Sandstorm Chronicles 31 minut kvalitetnega švedskega death metala, ustvarjenega s strani primorskih Hellcrawler, posnetega in miksanega s strani Janeza Zege ter masteriziranega s strani švedske legende, Dana Swana. Sedite, zagrnite zavese, spustite žaluzije, odprite pivo, prižgite joint in se potopite v Hellcrawlerjev svet smrti.