HERBERT: The Shakes

Accidental, 2015

Ob prelomu tisočletja bi bil izid novega albuma Matthewa Herberta velik dogodek za (ob)plesno elektronsko skupnost, zdaj, petnajst let pozneje, pa britanski producent že nekako sodi v krog preživelih, nekoč kultnih glasbenih eksotov. V luči tektonskih premikov, ki so v zadnjem desetletju elektronsko (plesno) glasbo potisnili v prvi plan, bi bilo skozi prizmo njegovega samosvojega, a zdaj že dve desetletji starega izraza pravzaprav težko pričakovati, da bo nagovoril novo generacijo poslušalcev. A čeprav se mu razumljivo poznajo leta, bi ga vseeno težko zaprli v predal arhaičnih muzik, kar govori o tem, da so Herberta takrat upravičeno postavljali v krog ključnih glasbenih inovatorjev. S produkcijami za Björk in Roisin Murphy mu je do neke mere uspelo pokukati celo v mainstream, hkrati pa je s svojimi studijskimi tehnikami inspiriral mnoge mlajše producente in celo nastanek povsem novih (ob)elektronskih podžanrov. To, da je takrat postavil zelo trdne temelje, zdaj potrjuje album 'The Shakes', ki tudi v luči aktualnih elektronskih novosti ne izpade postarano, čemur gotovo botruje tudi dejstvo, da kljub temu, da so njegove nauke posvojili številni glasbeniki, s svojim izrazom še vedno zelo izstopa. Morda res ne več zaradi inovativnih producentskih trikov, vsekakor pa zato, ker zna še vedno napisati dober komad in album.

Prva stvar, ki jo izpostavljajo recenzenti novega albuma, je to, da gre za prvi album pod psevdonimom Herbert po skoraj desetih letih, kar je sicer res, toda ob tem se lahko hitro pojavi vtis, da gre za nekakšen Herbertov comeback, pa čeprav je bil kreativno zelo dejaven ves ta čas. Naj si bo pod drugimi psevdonimi, kot avtor filmske glasbe, zvočnih instalacij, sodelovanj z najrazličnejšimi kreativci, ali pa kot novo imenovani šef obujenega BBC-jevega Radiophonic Workshopa. Toda po drugi strani so bili albumi, ki jih je izdajal kot Herbert, pač rezervirani za tisto njegovo glasbo, ki je vedno nagovarjala najširši krog njegovih fenov. Zaznamovala jo je pop senzibilnost, skozi katero pa je prevajal tudi producentska raziskovanja, ki se jih je loteval s svojimi drugimi alter egi. Tukaj izstopa njegovo vzorčenje »najdenih zvokov«, torej zvokov, nabranih v različnih situacijah in kontekstih, s katerimi je začrtoval konceptualna izhodišča posameznih albumov, ki so v sebi pogosto skrivala družbeno angažirana sporočila.

Nič drugače ni s ploščo 'The Shakes', s katero v razmislek vzame neenakost aktualnega sistema, kar pa ne pomeni, da gre za klasičen uporniški album. Zdi se, da ga bolj zanima njegov intimen odnos do aktualnih razmer in sveta, ki favorizira zgrešene vrednote. Ni album, ki kliče k uporu, pač pa album, ki prevprašuje, kje smo skrenili z bolj humane, ljudem dostojne poti. Za izhodišče je tokrat vzel zvoke s protestnih shodov, rabljenih strelnih nabojev, ki jih je dobil na eBayu, z embalaž, ki jih je pobral iz svojega smetnjaka, ali pa iz velikih cerkvenih orgel. So pa ti zvoki po stari Herbertovi navadi s studijsko manipulacijo dobili nove, drugačne podobe, ki služijo predvsem kot konceptualno izhodišče. Nič takega torej, kar Herbert ne bi počel že v preteklosti, je pa res, da 'The Shakes' prinaša tudi kakšno novost. Če se je v preteklosti manifestativno odpovedal klasični uporabi ritem mašin, si po novem ni postavljal nobenih tovrstnih omejitev in verjetno albumu tudi zato pripisujejo plesen predznak. Kar pa drži le deloma. Herbertova agenda v primerjavi z drugimi producenti plesne elektronske glasbe ostaja drugačna, kar pomeni, da 'The Shakes' ni plošča s komadi, ki bodo odmevali s klubskih plesišč, pač pa gre v najboljšem primeru za skladbe, informirane s plesno logiko in namenjene poslušanju v domačem fotelju. In morda še pomembneje – tudi nove skladbe bi bilo zgrešeno trgati iz konteksta zaokroženega albuma, kar je danes prej izjema kot pravilo. Verjetno bo tudi to botrovalo dejstvu, da si Herbert najbrž ne bo bistveno razširil občinstva, toda tistim, ki prisegajo na sofisticirano, elegantno in dobro premišljeno ustvarjanje zaokroženih elektronskih albumov, bo bolj ali manj jasno, da Britanec po dveh desetletjih kariere še ni za odpis. 'The Shakes' se res ne sliši več trendovsko, je pa tukaj treba vzeti v zakup dejstvo, da se mu je trendovstvo v preteklosti zgodilo bolj kot ne po naključju, ki so ga takrat pač sprožili sledilci njegovih producentskih naukov.