HIGH WOLF: Growing Wild

Leaving, 2015

Za imenom High Wolf se skriva francoski producent, formalno znan le kot Max, ki eksperimentira z najrazličnejšimi tokovi glasb sveta in jih spaja z elektronsko glasbo. Zaprašenim analognim sintetizatorjem in ritem mašinam je na danes obravnavani plošči dodan še prvi potop v svet modularnih sintetizatorjev, ki lepo sovpada z njegovo nepredvidljivo glasbo. Sicer ustvarja tudi pod psevdonimom Black Myth Zone Chant, katerega nekoliko mračnejšo in z afrofuturizmom infuzirano mantro smo poslušali pred nekaj meseci. Danes pa se bomo prepustili albumu Growing Wild, ki vsebuje njegove najnovejše medkulturne eksperimentacije.

Maxovo zanimanje za glasbe oddaljenih svetov se je začelo že med njegovim odraščanjem v Franciji, ko je ujel imigrantom namenjen pariški radio, na katerem so vrteli različne svetovne muzike, ki so ga že takrat zelo pritegnile. Tudi sam torej svojo glasbo povezuje z idejo oddaljenih svetov, a do tovrstnih zaključkov večinoma pride šele s poznejšo analizo sicer večinoma instinktivno ustvarjenih komadov. Verjame, da je njegov ustvarjalni proces tesno povezan s podzavestjo in karakterjem, ki se odraža v njegovih maksimalističnih kompozicijah. Te se nasičene z detajli razvijajo kot nekakšen tok misli in v svoji nepreglednosti tvorijo svojstven izraz, ki lovi ravnovesje med repeticijo in evolucijo ter med redom in kaosom.

Med poslušanjem se prebijamo skozi gosto stkane in hitro natempirane ritmične elemente, ki služijo kot podlaga večplastnim kitarskim melodijam, in kmalu je očitno, da so komadi res nastali kot posledica neobremenjenega delovnega procesa. Elementi se mestoma povsem instinktivno prepletajo in razraščajo, kot bi imeli lastno voljo in zavest, zaradi česar je verjetno najzanimivejše ravno avtorjevo urejevanje tega nereda, h kateremu je pristopal po popolnoma samosvoji logiki. Le ugibamo lahko, kje se načrtno neha in kje se začnejo spontana presenečenja, in končni produkt je posledično nekakšen spoj med obema poloma, nekakšen igriv sistem vzrokov in posledic, v katerem avtor končno celoto verjetno lahko opazuje s podobno fascinirano distanco kot mi. 

Eklektičen spoj različnih elementov, ki prevladuje na plošči, je očitna posledica njegovega sproščenega eksperimentalnega pristopa. Komade ustvarja brez vnaprej zamišljene strukture in brez točne predstave o tem, kaj od njega želi. Svoj manko formalnega glasbenega znanja tako preseže z improvizacijskim pristopom, v katerem združi najrazličnejše ideje, ki gradijo razgibano končno celoto albuma. To bi pogosto lahko opisali kot mogočen tropski vihar, v katerem po soparnem zraku poleg palminih listov in plastičnih flamingov frčijo tudi kitare in različni mehanični deli, ki kaos neurja na nek način umirjajo in kažejo v bolj robati luči. 

Album je ustvaril človek brez glasbenega predznanja, a z veliko ljubeznijo do svetovne glasbe ter z željo po eksperimentiranju z elektronskimi elementi ter kitarami in tako plošča tudi zveni. Njeno notranjo logiko in njej vzporedna samosvoja pravila lahko vedno znova občudujemo in analiziramo ter v kaosu večinoma zaman iščemo red in vzorce. V tem primeru je že samo iskanje zanimivo in vredno izkušnje.