Honey Bucket: Furniture Days

See My Friends Records, 2018

Ko nekdo prvič sliši ime Honey Bucket, se morda spomni komada Melvinsov iz zgodnjih devetdesetih ali na znamenite mobilne WC kabine. Marsikateremu poslušalcu oziroma poslušalki z zadnjo navezavo verjetno nismo izvabili prijetnih spominov, a ime Honey Bucket nosi tudi portlandski trio, ki ga v tokratni Tolpi bumov obravnavamo s ploščo Furniture Days. Honey Bucket so v zadnjih šestih letih izdali kar pet dolgometražcev in nekaj krajših izdaj. Nobena izmed teh ni zares ujela širše pozornosti, čeprav je bil bend precej priden in med drugim se je večkrat odpravil koncertirat širom ZDA. Zdaj pa kmalu prihaja še na evropsko turnejo, v okviru katere se bo ustavil tudi v Ljubljani, natančneje že čez devet dni v Klubu Gromka, ko si bo delil oder z bratskim portlandskim bendom Woolen Men.

Honey Bucket se kot kitara-bas-boben trio drži striktno ene same forme igranja. Če je bend v preteklosti plaval v družbi z obilico indie rawk bendov, je zdaj prevzel malo agresivnejši, neposrednejši pristop. Primerjava Honey Bucket z intenzivno ritmičnimi post-punk bendi iz preteklosti je neizogibna. Bobni in bas kitara predstavljajo osrednjo motoriko benda, igrivi kitarski vložki pa popestrijo in okrasijo končno glasbeno podobo. Vsak ton odigrajo precizno in v tem skušajo ohraniti preprost, a hkrati catchy izraz. Bend občasno zapade tudi v repetitivne jame, ki niso ves čas zares zanimivi. A ta dolgočasnost je bržkone posledica dejstva, da vsi posamezni člani zasedbe skoraj ves čas muzicirajo na podoben način: z istimi inštrumenti, z zvokom bolj ali manj konstantnih barv, odigranih na zelo nefluiden način.

Tako kot ostali člani zasedbe tudi pevec in kitarist Matt Radosevich k petju pristopa na bolj monoton način in se tako zlahka dobro znajde znotraj bendovega splošnega zvoka. Besedila so pogosto abstraktna in ne tako jasna, a ne na način, ki bi lahko vzbudil dodatno zanimanje ali intrigo. To je čutiti tudi v naslovnem komadu Furniture Days, in posledično je težko razumeti, za kaj na tej plošči dejansko gre. Če bi jo poskušali primerjati s trenutno aktivnimi zasedbami, bi soroden izraz lahko našli v bendu Puff Pieces iz Washingtona na njihovi plošči Bland in D.C., ki prav tako ponudi razgibano in ne toliko hrupno različico post-punka.

Bend Honey Bucket je del še ene nove generacije portlandskih post-punk bendov, v družbi denimo z Lithics ali Conditioner Disco Group. Tokrat obravnavano ploščo Furniture Days bi bend brez težav lahko izdal tudi v malo krajši obliki in s tem ne bi prav nič izgubila na kvaliteti. Sem in tja začutimo, da jim zmanjka kanček dodatnega potiska ali občasne ekscentričnosti, ki bi jih lahko dvignila v prvake znotraj post-punk kanona. V kombinaciji z neraznolikostjo komadov – tako po zvoku kot po načinu pisanja – bi težko rekli, da plošča močno presega povprečne post-punk izdaje. A vseeno, njihovo preigravanje obeta veliko, kar se še posebej lahko izkaže ob živem nastopu. Ta plošča se v dvajset-do-tridesetminutnem nastopu gotovo lahko prevede v zelo energično in plesno izkušnjo. Vsekakor bo zelo zanimivo videti, kako bo bend ta material predstavil na koncertnem odru, in sicer naslednji teden v Klubu Gromka. Woop woop!