Horseface: Sanakirjan Takana

Kopotikop, Joteskii Groteskii in sing a song fighter, 2022

 

Na valovih Radia Študent bomo prvič prisluhnili muziki švedsko-finskega kolektiva Horseface, njihova druga dolgometražna izdaja pa bo zasedla tokratno Tolpo bumov. Vinilka je izšla v sklopu sodelovanja treh založb, in če slednje le bežno premotrimo, si delno že lahko razjasnimo, s kakšnim zvočnim materialom imamo opravka. Spletno brskanje o bendovi založbi Kopotikop na primer ne obrodi kaj dosti zadetkov, medtem ko se ime finske založbe Joteskii Groteskii prevaja kot »nekoliko groteskno«. Založba je dejavna od leta 2010 in pod svojim okriljem gosti glasove finske alternative. Sing a song fighter pa je stockholmska založba, za katero skrbi glasbeni navdušenec, producent in muzičar Karl Jonas Winqvist. Gre za DIY-založbo, ki se določa z glasbenim aktivizmom, poudarja pomen solidarnostnega delovanja in kaže zobe kapitalizmu. Poleg denimo orkestra The Second Hand Orchestra, katerega skupni projekt z Jamesom Yorkstonom smo recenzirali v eni od lanskih Tolp bumov, med njenimi varovanci najdemo tudi tudi skupino Horseface.

Zdi se, da bi zasedbo lahko ovenčali z opazko, ki – pravzaprav že zabeležena pod enim njihovih ne prav pogostih koncertnih videoposnetkov – pravi, da so Horseface odkritje. Ob izrečenem se zavedamo pristranskega pogleda, a hkrati moramo priznati, da je prvo srečanje z zvokom tega benda zares spodbudilo tisti hehetajoč občutek zadovoljstva, ki običajno sledi prvim srečanjem z določenimi muzikami. Te za širno občestvo pogosto ostanejo obskurne, za marsikoga pa vselej intrigantne.

Horseface prihajajo iz švedskega mesta Umeå in ustvarjajo v štiričlanski postavi Hanne Kangassalo, Roberta Tenevalla, Erika Selima Lundkvista in Ellen Dahlgren. Zasedba je bila ustanovljena leta 2013, leto zatem pa je izdala debitantsko kaseto Jääkausi, ki s prikladnim nazivom »ledena doba« naslavlja bivanje v hladni družbi. Zasedba svojo držo v zvezi s tem nekako izkazuje že z odločitvijo, da glasbeniki prepevajo v finščini, ki je na Švedskem sicer jezik največje manjšine, a jo obenem zaradi pritiskov prilagajanja večjemu delu družbe pogosto govorijo le za štirimi stenami doma.

Maja 2022 je sledila naslednja, aktualna dolgometražna izdaja Sanakirjan Takana, ki pa so jo glasbeniki namesto na kaseto izpisali na vinilko. Posebnost celostne podobe plošče – poleg živahnega dizajna umetnika Arsija Keve – je tudi v tem, da je prešla proces reciklaže. Že uporabljeni ovitki plošč so z dvobarvnim potiskom ponovno zaživeli na notranjih straneh ovoja.

Na plošči Sanakirjan Takana slišimo nekatere s preteklostjo navdahnjene izraze, ko si med vrtenjem plate v spomin prikličemo odštekanost britanskega benda The Raincoats ali se pozibavamo ob basovskih dub ovinkarjenjih; vendarle pa zasedba prinaša povsem samosvojo postpunkovsko mešanico. Ta sloni na elektroniki in številnih drugih vzorcih, ki brstijo iz kombinacije ritem mašine, akustičnih bobnov in perkusij, hkrati pa muzika ni zasičena – prav nasprotno. Glasba s plošče zveni izčiščeno in jasno kljub tu in tam distorziranim vložkom. Poliritmija je prisotna v večini komadov, skladbo Kaasu ja lemu pa otvori celo nekaj, kar se sliši kot osameli del gamelana. S pridruženim basom in sanjavim glasom skladba kaj kmalu preraste v hitro zapomnljiv štiklc.

Muzika s plošče se s kombinacijo takšnih spevnih komadov, mirnejših stopnjevanj, kakršno je recimo s trobili podkrepljeno enominutno zvočenje Uusi aika, in s hudomušnim pristopom k pripovedovanju odvija kot uglasbljena pripoved. Mogoče ravno kot zgodba, ki jo je zapisala mati članice benda. Gre za pripoved, ki so jo našli po njeni smrti in zanjo pravijo, da je navdihnila celoten projekt, še posebej pa naslovno skladbo Sanakirjan takana, ki v prevodu iz finščine pomeni »za slovarjem«.

S španciranjem po domišljiji, če si drznemo pokukati za slovar, prek besede in prek črte, lahko napletemo dobre zgodbe, in zdi se, da nas nov izdelek izvirnih Horseface sooča s prav takšno tvarino. Pripoved, ki se nam razodeva s ploščo Sanakirjan Takana, deluje vznemirljivo in hkrati odeta v plašč nostalgije vabi k premišljevanju o minljivosti.