Hot Garbage: Precious Dream

Mothland, Exag' Records, 2024

Hot Garbage je štiričlanska kanadska zasedba iz Toronta, ki je s svojimi uvodnimi izidi, Max Blonda leta 2017 in Coco's Paradise leta 2019, pridobila zvesto publiko predvsem v svoji geografski sferi ustvarjalnosti, torej Severni Ameriki. Za aranžmaje se obračajo k zapuščini zasedb Sonic Youth in Broadcast ter glasbi Iggyja Popa in njegovih The Stooges iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Njihov prvi dolgometražni projekt, naslovljen Ride, izdan leta 2021 pri založbi Mothland, je zasedbi prinesel dodatno prepoznavnost z radijsko rotacijo singla Easy Believer. Posledično je zasedba pridobila kopico priložnosti nastopanja po raznih festivalih tako v domači Kanadi kot v sosednjih Združenih državah Amerike.

Njihova druga in najnovejša dolgometražna plata Precious Dream, prinaša malo bolj koncizen, z navdihom omenjenih rock bendov prežet izdelek. Na pogled in posluh je bendova muzika sedaj slišati vse bolj preplavljena s shoegazerskim pristopom k uporabi cele palete zvočnih efektov na kitari, na katero brenka Alex Carlevaris, in na bas kitari, s katero upravlja njegova sestra Juliana Carlevaris. Rifi teh dveh inštrumentov so prepojeni s sloji distorzije, odmevov, zamikov in drugih zvočnih efektov pedal, ki so žanrsko bolj ali manj že zabeleženi v malem morju tovrstnih izdaj, zasajenih po polju psihedeličnega rocka. Iz glasbe na albumu tako težko izpostavimo presežek ali dovršeno izvirnost pri piljenju kakšne iznajdljivejše zvočne estetike. 

Zanimivejši del kompozicij predstavi mešanica shoegazerskih kitar in ritma bobnov, ki jih podaja bobnar Mark Henein. Bobne v prvi polovici albuma neposredno zaznamuje zvok zgodnjih garažnih rock zasedb, ki so ustvarjale na zahodni obali ZDA v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Šele v drugi polovici albuma, ko skladbe zapustijo nabrani tempo, ki so ga glasbeniki zgradili s prvimi petimi skladbami, ritmi začnejo postopati bolj vsestransko in v spremstvu ostalih glasbil tudi prepričljivo v postpankerski maniri. Povrhu nakopičenih slojev naefektiranih kitar in drvečih bobnov svoj del ponudi tudi Dylan Gamble z igranjem na sintetizator, ki mestoma iz muzike na albumu iztrži bolj umirjeno in lahkodušnejše počutje.

Album Precious Dream zvočno ne predstavlja višjega dosežka v bendovi ustvarjalnosti, čeprav glasbeniki muziko tudi s kompozicijami predstavijo na bolj zamišljen način in ne zgolj kot skupek naključnih komadov. Kar popestri dinamiko, je omenjena razdeljenost plate na dve polovici – v prvi je dogajanje drveče, silnejše in hkrati melanholično, na drugi pa melanholija zavzame ospredje. Dodatek k inštrumentaciji so tudi besedila, ki jih izmenjujoče pojeta pevka in basistka Juliana ter kitarist in pevec Alex. Po navedbi glasbenikov samih so besedila nastala v času že skoraj pozabljene pandemije, prepletena pa so s temačnejšim vzdušjem, ki posreduje notranje občutke o soočanju z družbeno izolacijo, osamljenostjo in obupom. 

Tematike so večinoma predstavljene na abstraktnejši način, z opisnimi stavki in preprostimi rimami. V določenih trenutkih, denimo v tretjem komadu Lowering, pa tematiko osvetlijo z neposrednim opisovanjem popolnega obupa nad življenjem in tudi omembo poskusa samomora. Jasneje opisana opažanja oziroma tudi izmišljene pripovedi iz zunanjega okolja, dodatno podkrepijo temačnejšo podobo dogajanja ter metaforični dvoboj svetlobe in teme, v katerega nas potegne plošča Precious Dream benda Hot Garbage.