HOW TO DRESS WELL: What is This Heart?

Domino / Weird World, 2014

Za nenavadnim imenom How To Dress Well se skriva ameriški kantavtor Tom Krell, ki na svoj amaterski način ustvarja glasbo, s katero mu je nekako uspelo zaobjeti lastno življenje in filozofijo. To je sicer popolnoma standardno ter na nek način tudi logično, a v svojo glasbo je vlil mnoge najbolj osebne, celo travmatične podrobnosti svojega življenja, jih uglasbil z različnimi, njemu dragimi žanrskimi lastnostmi ter jim dodal zadostno količino duše, da lahko takoj razberemo vzdušje ter izraz in celo sočustvujemo, tudi ko so besede izgubljene daleč pod distorziranimi efekti. Letos je izdal svoj tretji album, na katerem se je verjetno najbolj izpostavil kritikam, saj se na svoj način želi približati popu, hkrati pa je njegov glas čist in neobdelan. Verjetno gre za njegov najbolj zrel, neposreden in iskren album, ki pa ni nujno tudi njegov najboljši.

Tom Krell je svojo glasbeno pot začel na koncu leta 2009, ko je na spletu objavil svoje prve doma posnete glasbene eksperimente, ki jih je kmalu odkrila spletna indie biblija Pitchfork. Ti začetniški podvigi so združeni na njegovem prvem albumu Love Remains, s katerim je dosegel neverjeten preboj na neodvisno glasbeno sceno in veliko odobravanja tako s strani kritikov kot publike. Pesmi na njem so sicer brez skupnega koncepta, a tvorijo celoto zaradi inovativnega sloga, v katerem je Krell združil R&B ter indie ter ju obarval s svojim hladnim in za mnogimi efekti skritim falsetom. Nekvalitetne doma posnete zvoke je na predlanskem Total Loss zamenjal s studijskimi posnetki, konvencionalne zgradbe z refreni ter kiticami so nadomestile nestrukturirane eksperimente njegovega prvenca. Vseeno pa je ohranil nežno in krhko vzdušje ter v svojih tokrat razločnejših besedilih na zelo oseben način tematiziral človeške odnose, osamljenost in depresijo. Svoj vokal je še vedno skrival za efekti, s katerimi je ustvarjal lahkotno glasbo, ki je kljub siceršnji tematski težavnosti lahko delovala sproščujoče.

Danes obravnavana tretja plošča »What is This Heart?« je sicer lahko sproščujoča, a to nikakor ni eden izmed prvih pridevnikov, na katerega pomislimo, ko jo želimo opisati. Pravzaprav je dokaj težavna in naporna, a skozi problematiziranje ljubezenskih odnosov ter njihovih mračnejših posledic, kot so izguba, krivda in brezup, nam Krell poizkuša pokazati pot do odrešitve. Njegova glasba je skozi boljšo produkcijo in stremenje k popu postala jasnejša in preglednejša in posledično je prav tako jasnejši tudi njegov odnos do sveta. Album je presenetljivo melodičen, a kljub temu v tekstu in kontekstu ohranja mračnost, ki jo prikaže kot premostljivo. Njegov krhek, a natančen vokal nam prikazuje nekakšno pasivno in stoično pozo, ki jo tudi lahko pričakujemo od študenta filozofije. Hkrati pa nas na trenutke preseneti nenavadna preprostost nekaterih besedil na albumu, ki na prvi pogled delujejo neartikulirano, a so večinoma globlja kot sprva sumimo. Vseeno pa lahko zmotijo izraz sicer glasbeno dodelanega komada, kot se zgodi na skoraj docela odvečnem 'Very Best Friend', ki po svoje sicer prispeva k raznolikosti albuma. Ta premore nekakšno vsesplošno sovisnost kljub svojemu siceršnjemu obsegu, kar kaže na Krellovo premišljeno glasbeno usmerjenost, ki album rešuje pred mlačnostjo. Ta se namreč pojavlja zaradi pogosto kontradiktornih besedil, ki se nikakor ne morejo odločiti med optimistično in pesimistično držo, kar je verjetno posledica Krellove lastne neodločnosti in na nek način le prispeva k človečnosti albuma.

Tom Krell s svojim projektom How To Dress Well na nek način predstavlja prihodnost tovrstnega indie popa ter kantavtorstva, a k žanru pristopa na povsem svoj način. V svojo glasbo umešča vplive najrazličnejših zvrsti, s katerimi je odraščal ter s katerimi živi danes, pri tem pa ga pred žanrom bolj zanima sam izraz, za katerega želi, da bi dosegel čim več ljudi. Njegova edinstvena kombinacija preteklih ter sodobnih glasbenih trendov, s katero je zgradil svoj glasbeni repertoar sicer zveni odlično na papirju, a pogosto se zdi kot da nekaj manjka. Ko opisujemo Krellov pristop k pisanju glasbe, ki se je v zadnjih štirih letih njegove glasbene aktivnosti temeljito spremenil, ga lahko razumemo kot pogumno iskanje popolnega glasbenega izraza brez vseh zadržkov. Hkrati pa nam zaradi popa, h kateremu očitno vedno bolj stremi, lahko misli posežejo po besedi strategija, ki pa pravzaprav nima nikakršnega opravka z iskrenim glasbenim izrazom, temveč spada v predvsem kapitalistični pogled na glasbeno industrijo. Kot v veliko primerih se torej tudi tu lahko vprašamo, ali je Krell pri svojem komercialnem napredku žrtvoval svojo pristnost. Ali je s časom resnično zrasel in se spremenil ali se le prilagodil?

A namesto da bi ugibali o njegovi iskrenosti, mu lahko preprosto zaupamo in prisluhnemo albumu, v katerega je vložil svojo celotno osebo. Njegova glasba je nedvomno zanimiva zaradi njene novosti in posledičnih razhajanj kritičnih mnenj, ki so posledica sedanje površinske preprostosti, iz katere sprva lahko razberemo le nekakšno jokavo sporadičnost. Ta pa hitro zbledi in če se njegovi glasbi zares posvetimo, se nam lahko na trenutke celo zazdi, da je Tom Krell verjetno nezavedno zajel duh našega časa ter naše generacije.