Hudson Mohawke: Cry Sugar

Warp Records, 2022

Rek »bolje pozno kot nikoli« več kot velja za obravnavo Hudsona Mohawka v recenzentskih terminih Radia Študent, čeprav se je glasgowski producent in DJ v prispevkih tu in tam pojavljal vse od leta 2010. Po drugi strani njegov tretji studijski album Cry Sugar razbija pozitivno naravnan pogled na zamudo, saj je dostavljen po dolgih sedmih letih čakanja preživel ustvarjalčev višek razpoznavnosti, ki je sovpadal s prekipevajočim mindsetom EDM-ovskih alternativcev. Vzbudil je celo veliko manj interesa kot pred nekaj dnevi izkopan komad Cbat, desetletje star izdelek, ki je na površje priplaval z objavo na platformi Reddit, na kateri je uporabnik izpovedal zgodbo o uvrstitvi dotične skladbe na svojo seks plejlisto, zaradi česar ga je pustila partnerka.

Za celoten katalog Mohawka se pravzaprav zdi, da po sladki bizarnosti sodi med rumene strani glasbene scene. Je glasen in poseduje velik ego, enakovredno butast in gospodovalen. Ljudski uspeh je producent s prijatelji požel že v sredini prvega desetletja tega tisočletja v domačem kraju s platformo LuckyMe, na kateri se je uveljavil z avantgardno elektronskim beatmakerskim pristopom k hiphopu. Ta nepogrešljivo opomni na filozofijo desetletje starejše scene turntablizma, znotraj katere se je avtor visoko povzpel že kot srednješolec, transformativno manipulacijski vidik glasbe pa izvabi tudi zaris vzporednice z mišljenjem desetletje mlajše, postklubske scene. Z njo Hudson nima direktne stilske navezave, a v duši ima enako odločno zanikanje primarnega konteksta uporabe glasbe, v tem primeru nepodvrženost beatov vokalnemu namenu. 

V koš uspeha je nato padlo domovanje pri Warp Records, pionirski duo EDM-ovskega trapa TNGHT z Lunice in veliki preboj v sfero mastne produkcije beatov superzvezdnikov kova Kanyeja Westa in Draka. Popoidna levitev na prvi pogled Mohawku zreducira zanimivost, kar je do neke mere res glede na izvorno zvočno blaznjenje, vendar purizem ustvarjalca pogojuje druga karakteristika — zabava. Po pavzi in zdravljenju odvisnosti, ki ju je pravzaprav zahtevala ravno preobilica zabave, Hudsona s ploščo Cry Sugar najdemo serotoninsko odbitega.

Popolna nestanovitnost tega hormona je vera v moč popa, rava, velikih sintov, soulovskih semplov, lepih in sploh ne globokih besedil na popotovanju do izboljšanja svojega občutja. Bleščanje multicolour, HD, surround system izkušnje je produkcijsko globoko kot morje ter idejno površinsko, a široko kot planjave stép. Temeljno diskurzivnost eksperimentalnega cvrčanja, ki je avtorju prislužila primerjavo s hiphoperskim Aphex Twinom, je zamenjala barvitost podobe. Kot je družba prej omenjeno skladbo Cbat ustoličila za svojevrsten erotičen meme, se je Mohawke vnaprej predal postmoderni pogrešitvi pomena. Z veseljem seveda, a v naših mislih ostajajo »pa vendar«, »kljub temu«, »vseeno« — težko odgovorljivi zakaj.

Zakaj se spustiti na nivo puščave silnega smisla? Kajti linija izpovedi svojega življenja, tema, razvidna iz ustvarjalčevih intervjujev, ob poslušanju izpade drugorazredno estradniško. Klasična glasbena jed »dobri dnevi ekstatične melodije, krhki trenutki melanholične parade« ima okus forme popa. Prevzema enostavnejše strukture in sproducira odlične refrene, vendar ji manjka nujna veličina. In s tem ne mislimo kvalitetne preobremenjenosti dopaminskih zvočnih elementov, temveč dejstvo, da vsak dober pop zvezdnik postane ikona, ki obstaja zunaj svoje zvočne stvaritve, pri čemer lahko za svetla alternativna primera navedemo Björk ali Dannyja L. Harla. Cinikom komercializirane skvarjenosti pa vendar odkimavamo, Cry Sugar kljub vsemu opominja, da je vrednost v nizkih naporih in visokih nagradah, blaženosti sprotne pozabe, ko je ta več kot odlično narejena, Mohawke pa eden redkih glasbenikov, ki lahko kot Ikar letijo k visokemu popu in pri tem ne opečejo lastne originalnosti.