IAN WILLIAM CRAIG: Cradle for the Wanting

Recital, 2015

Človeški glas je zaslužno pogosto opisan kot najboljši inštrument in zares se lahko zdi, da so glasovna raznolikost, razpon in natančnost, s katerimi smo sposobni upravljati, neprimerljivi s številnimi pripravami, ki smo jih ustvarili, da bi ga nadgradili. A njegova nedvomna moč pogosto prej kot iz že naštetih lastnosti izvira iz kontekstualne umeščenosti, ki jo dodobra izkorišča skozi interpretativno obdelavo besedila. Ločnica med inštrumentalno ter vokalno-inštrumentalno glasbo je posledično podobna ločnici med osebnoizpovedno oziroma tako ali drugače na ego osredotočeno glasbo ter tisto bolj eksperimentalno, improvizatorno ter interpretaciji širše odprto glasbo. Ian William Craig, sicer klasično izobražen operni pevec, tu torej jasno izstopa iz te paradigme, saj skozi svojo striktno vokalno glasbo ne izseva osebnoizpovednega, temveč prej eksplorativni imperativ. Tako se uspešno reši spon klasičnega pojmovanja funkcije glasu in ga tu uporabi za izgradnjo detajliranih ambientov, ki pa kljub subtilni repeticiji presežejo tudi striktno ambientalnost, ter tako postanejo prostrane sonične skulpture, ki jih lahko vedno znova z zanimanjem raziskujemo. 

Ian William Craig nas je že konec lanskega leta presenetil s svojim prvencem, za katerim se je skrival dodobra vzpostavljen pristop, stil ali raje glas. Ta je, kot že rečeno, osrednji oziroma pravzaprav edini gradnik njegove glasbe, ki s plastenjem raznolikih vokalnih trenutkov ustvarja prostrane sonične meglice, v katerih se različni odtenki nežnega vokala ter delikatni šumi in tleski brezsmerno pretakajo v meditativni zvočni celoti. Obenem je na nek način s svojim medijem dokaj omejen in posledično se danes obravnavani album niti v konceptualni zasnovi niti v posredovanem vzdušju ne razlikuje preveč od lanskega prvenca. A skozi njegov edinstven pristop vedno znova nastanejo tako teksturalno kot kompozicijsko zanimivi komadi, ki fascinirajo prav s svojo minimalistično zasnovo, iz katere se vsakič rodi edinstven organizem, počasi razvijajoč se po nekakšni samosvoji logiki. 

Čeprav njegova glasba ni osebnoizpovedna v konvencionalnem smislu na besedah ter dikciji slonečega izraza, se zdi prav tako osebna in čustveno nabita. Čeprav ponekod lahko razberemo tudi jasne besede ali fraze, ki nam vse skupaj ohlapno kontekstualizirajo, njen izraz pride na dan predvsem skozi lahkotne strukture, ki zaradi svoje navidez intuitivne narave delujejo kot neposreden, nebrzdan in naraven izraz. Različni prepletajoči se detajli nežnega vokala, opremljeni z delikatnimi nojzi in mestoma obdelani s preprostimi montažnimi postopki, lahko izpadejo kot nekakšno eksperimentalno zborovsko petje, ob katerem hitro pozabimo, da vsi vokali pripadajo le eni osebi. 

Lahko bi špekulirali o zaspanih vancouverskih meglicah, ideji minljivosti in osebni izolaciji v odnosu do osebne bližine, ki se lahko zdijo tako in drugače tematizirane v njegovi glasbi. Lahko bi podrobneje razdelali pomen reapropriacije klasičnih koncepcij petja v eksperimentalno ambientalno formo, v kateri se preseganje ustaljenih idej nikoli ne zdi samo sebi namen, temveč ostaja v ozadju osebnega izraza. A raje mu enostavno prisluhnimo in se izgubimo v imerzivni toplini njegove glasbe, ki lahko deluje kot nekakšno osebno zatočišče, v katerem se zlasti v prihajajočih zimskih mesecih lahko dodobra pogrejemo.