Iceage: Beyondless

Escho, 2018

Leta 2008 so štirje danski srednješolci ustvarili glasbeno zasedbo Iceage, ki je v roku naslednjih borih dveh let prerasla ozke meje domačega Köbenhavna in s prvencem New Brigade zapolnila vrzeli v vseh derivatih punkovske glasbe. Na sceni po letu 2000, zaznamovanem na eni strani s komercialno popoidno smerjo mlajših in na drugi strani z nostalgičnim preživetim preigravanjem starejših, so na čelu post-punk revivala vzniknili kot eden izmed najbolj hrupnih in temačnih aktov. Na napol mrtvi sceni so z mladostniško svežino obudili nevarnost in surovo moč, kakršno so Iggy Pop in The Stooges predstavili že daljnega leta 1973, ob tem pa nastopili z večplastnim zvočnim in besedilnim izrazjem, ki jih je ločilo od običajnega klišejsko uporniškega najstniškega banda. To jih je umetniško zbližalo s zasedbami iz poznih osemdesetih – torej z imeni obdobja, ko je punk kot muzika že umrl, a je njegov etos živel dalje v obliki svobode post-punka.

Precej neverjetno, če ne že kar grešno, je to, kako so se v zadnjih desetih letih Iceage izmuznili etru Radia Študent. Tokrat jih z njihovim četrtim dolgometražnim izdelkom Beyondless namreč v Tolpi bumov predstavljamo prvič. Žal torej vsaj kakšen album ali dva prepozno, saj najnovejši Beyondless ni njihov magnum opus in še zdaleč ni njihova najzagonetnejša plošča. Ravno nasprotno, gre verjetno za njihovo najdostopnejšo, najbolj melodično in najmanj teatralno dolgometražno stvaritev, kar pa sploh ni kritika izdelka samega ali obljuba negativnega doživetja ob poslušanju, temveč prej komentar na veličino, ki jo s strani Iceage, glede na prigaran pedigre, pričakujemo.

Beyondless nadaljuje hrupno tendenco Iceage, vendar pri tem opusti večino zvočne pompoznosti prvih dveh albumov in veliko mero temačnosti, ki je zaznamovala vse tri predhodne izdelke. Plošča torej deluje oguljeno, a poleg že omenjenih vzporednic s The Stooges tu še vedno vidimo smiselne primerjave tudi z rezkimi in odrezavimi The Birthday Party. Predvsem z dvojcem kitare in vokala, ki je to legendarno zasedbo predstavljal – torej dvojcem Rowlanda S. Howarda in Nicka Cavea. Kitarist Johan Wieth in vokalist Elias Rønnenfelt razvidno vsak vlečeta svoje vplive iz zapuščine omenjenih legend. Johanove kitare znajo tiho ječati in s tem priklicati tisto najgloblje potlačeno človeško - anksioznost in obup –, temu izrazito melahnoličnemu tandemu pa Elias doda še jezo, včasih v obliki kontroliranih agresivnih vokalnih napadov, drugič z opitim lovljenjem ritma in pete besede.

S sicer skrajno simbolističnimi besedili Iceage tokrat veliko bolje manevrirajo med imaginarno-abstraktnim in čutno-izkustvenim. V uvodnem komadu Hurrah v kritiki vojn zabredejo celo v politiko, a že naslednji dve pesmi nato prikažeta zavračanje aktualnega in spoznavnega, vsaka namreč le še močneje stopnjuje nivo metafizičnega - skladba Pain Killer s selitvijo na čustveno raven z metaforami o usodnih grenko-sladkih ljubeznih, najbolj umirjen komad z albuma, Under the Sun, pa stvarnost popolnoma zapusti in s svetopisemskimi podobami teži, zvočno gradi k neznani katarzi, k tistemu neobstoječemu onkraj, ki so si ga za naslov albuma izposodili pri pisatelju absurda Samuelu Beckettu.

Poleg že omenjenih kitar in vokalov k atmosferi albuma močno prispevajo še občasni vdori v katalogu Iceage prvič tako izrazito prisotnih godal in pihal. Sploh izrazita je vloga saksofona, ki v kombinaciji z ostalimi za zasedbo nekonvencionalnimi inštrumenti, pogosto prispeva komaj slišne jazzovske koščke ali kar celotne podlage za skladbe. Najsuvereneje skupaj zaigrajo v pesmi Showtime, kar ustvari zakajeno noir jazzovsko kuliso, ki nato počasi postaja vedrejša. Preostala dva člana zasedbe na svojih izbranih inštrumentih učinkujeta precej diskretno. Dan Nielsen za bobni ne deluje samostojno ali nastopaško, bolj kot ne podpira avanturizem vokalov, Jakob Pless na basu pa svojo nalogo suvereno opravi v ozadju in nikoli ne preide v prvi plan.

Plošča Beyondless torej ravno z brzdanjem zvočne intenzitete, ki bi jo od Iceage sicer pričakovali, diktira naslednji korak zasedbe. Korak onkraj, ki bo včasih vodil tudi v neznano. A danski mladeniči še vedno dokazujejo, da so tudi v neznanem v sebi zmožni najti umetniški izraz, se zvočno uglasiti ter ustvariti izvrsten, energičen glasbeni izdelek – pa najsi bo ta hrupen ali melodičen.