IMPERIAL TRIUMPHANT: VILE LUXURY

Gilead Media, 2018

Današnji osrednji recenzentski termin tokrat prvič posvečamo newyorški skupini Imperial Triumphant, ki s svojo tretjo veliko ploščo še bolj kot kdajkoli prej zavaja, slepi in se odtujuje od že tako varljivih področij znotraj ekstremnega metala. Bend obstaja od leta 2005, trenutno postavo pa od leta 2015 dalje sestavljajo Zachary Ilya Ezrin na kitari in vokalu, Steve Blanco z basom, klavirjem, sintetizatorjem in vokalom ter Kenny Grohowski za bobni. Vsi trije šolani glasbeniki sodelujejo v mnogih različnih projektih oziroma glasbenih zasedbah, tako v smislu kompozicije kot tudi ideje in teorije. Vsestranski Grohowski denimo poleg izvajanja Zornovih projektov in muziciranja pri Secret Chiefs 3 deluje kot člen zasedbe Innertextures domačega Igorja Lumperta, ki smo jo tudi nedavno gostili v Tolpi bumov. Imperial Triumphant je po svojem prvencu Abominamentvm čvrsto zagrabil avantgardno, radikalnejšo godbo death in black metala, še posebej v zadnji dekadi pa se še dalje nepričakovano razvija v smer vse prodornejših ekstremov v glasbi. Po prvencu je v letu 2015 sledil drugi album Abyssal Gods, ki je njihovo intrigantno in intenzivno glasbo še konkretneje zaril v cepljenje z dodatnimi glasbili, kar je nehote privedlo do dekadentnega stanja utesnjenosti – tistega, za kar si pogostokrat izmišljujejo nove besede. Njihov nov, tretji album, naslovljen Vile Luxury, zadevo še razveja, vendar ne v smislu nadgradnje, pač pa v novo ozračje, usmeritev, ki je kljub napovedim ni nihče pričakoval.

Dandanes se ob omembi težko razložljivega avantgardnega metala primerki kar vrstijo. Veterani disonantnega metala Gorguts niso nikoli izvzeti, prav tako ne vplivi francoskega avant metala Deathspell Omega in Blut Aus Nord, avstralski posebneži Portal so tudi seveda blizu, pa Krallice - in še bi lahko naštevali le najvplivnejše. Prav član prvih in zadnjih naštetih, torej Gorguts in Krallice, Colin Martson je zadolžen za mogočno produkcijsko sliko, ki ponazarja ves blišč in obenem dekadenco v dvojnosti odlično naslovljene plošče Vile Luxury. Ta ob vedno spretni in domiselni godbi vseh treh članov še nadalje razvija prijeme v še močneje atonalnih, hrupnih zvočnih vzorcih z dodatno podporo petčlanske brass sekcije. Simfonične, improvizirane ali tudi hrupne zvočne prostranosti medeninastih glasbil dobesedno izbruhnejo izpod zidu distorzije. Gromovit, debel bas, zahrbtna večslojna kitara ter krčeviti bobni so torej tu le temelj za vložke trobil in eksekucije vokalnih vpadov, za katere so poleg Zacharyja in Steva zaslužni še gostje - glavno grlo benda Artificial Brain Will Smith, Yoshiko Ohara iz Bloody Panda, Andromeda Anarchia iz Dark Matters in Sarai Chrzanowski.

Norija se začne že z uvodnim sprevodom trobil kompozicije Swarming Opulence, ki kot da iz praznega niča vžge napad distorzije v turbulentno zalego, ki se nato zaključi s pompoznim uhajanjem. Ena zanimivejših pesmi je Chernobyl Blues, v kateri Yoshiko Ohara v katarzični in jedki vrtoglavici komada demonstrira vso svojo glasovno težo. Devetminutno The Filth razmetava od nebuloznih momentov in klavstrofobičnih čistih glasovnih piskov vse do neštetih kaotičnih instrumentalnih neskladjih, ob katerih se v skupni katarzi Yoshiko pridruži še omenjena Andromeda. Pesem Cosmopolis je prikaz zadimljene temačne luknje waitsovskih starejših plat, beznice z jazzovsko zasedbo, kot pomemben del podtalja New Yorka in tamkajšnje glasbene scene, ki jo pohodi mimoidoči folk, prav tako kot sam komad preseka udrihanje blast beata. Album Vile Luxury je album dihotomij, tako v inštrumentalnem kot tudi lirično-konceptualnem smislu. Vznemirljiv, zverinski in nevaren dir surove metalske energije Imperial Triumphant brez slabe vesti predstavijo kot neprijeten in grd z vso bedo in šibkostjo nižjih slojev, utesnjenih pod fasado blišča, razkošja in prestiža, upodobljeno z veličastnimi trobili. Umazanija je na vrhu in na dnu. Brez obsodbe in sklepov. Vile Luxury je prikaz življenja v metropoli in neke vrste poklon New Yorku. Kar je bilo nekoč svetlo, veličastno in spektakularno, je zdaj prepojeno s pohlepnimi ljudmi, ki se komolčijo k svojim deležem uspeha. Ali kot pravi bend: »We don't support it nor are we against. We only play the sounds of the New York City as we hear them.«