IMPETUOUS RITUAL: BLIGHT UPON MARTYRED SENTIENCE

Profound Lore, 2017

Kot se za današnji dan spodobi, se v nocojšnji praznični Tolpi osredotočamo na še en zanimiv album, ki se giblje v poljih ekstremnega metala. Vnebovzetje olepšujemo z bendom Impetuous Ritual in njihovim albumom Blight Upon Martyred Sentience, zloveščo, intenzivno in umazano godbo z avstralske celine. Kreativnost in novitete v podzemlju metal glasbe je vedno znova vredno poudarjati. Kot že večkrat omenjeno, sta v black/death pa tudi sludge žanrih odločnost in neposrednost prikazana v idejno zelo močnih, udarnih in težko umestljivih aspektih v sami glasbi. Vse omenjeno pa velja tudi za današnje akterje, ki jih je pred kratkim omenjal tudi kolega Luka Bevk v eni od julijskih edicij oddaje DJ Grafiti z naslovom Izpod radarja II, ki vam jo vsekakor ponujamo v posluh.

Impetuous Ritual obstajajo od leta 2006 in trenutno stojijo za tremi dolgometražci. Debi Relentless Execution Of Ceremonial Excrescene iz leta 2009 in Unholy Congregation Of Hypocritical Ambivalence iz leta 2014 so Avstralce posedle med death metal zasedbe, ki prisegajo na primitivizem in nepopisno napadalnost, agresijo. Vse, kar so prikazali v prvih dveh albumih, so še bolj ostudno in neverjetno zamazano zapakirali na danes predstavljenem albumu Blight of Martyred Sentience. Zvok produkcije bo pisan na kožo predvsem fenom Teitanblood, zgodnjih Incantation in nenazadnje tudi avstralskih soborcev Portal, s katerimi si bojda delijo tudi člane. S Portal pa ne gre v toliki meri za stilsko primerjavo, saj se Portal vendarle spuščajo v bolj eksprimentalne in avantgardne ekspedicije, kot za zvokovno in v podtalju in gnusu maceriran pristop ter izraz, ki pogostokrat ustvarja zares čudno atmosfero - seveda v najboljšem možnem smislu.

Na slabe tričetrt ure dolgo plato nas uvede Void Cohesion, ki s svojim lenim, počasnim udrihanjem začrta ambient prihajajočih komadov. Slednji po večini stojijo z roko v roki, intenziteta in objestno igranje neštetih blast beatov, nizkih growlov in kitarskih izpadov pa ne popušča vse do končnega razpada v devetminutni Intransience, ki jo poslušamo v ozadju. Če je kdaj čas za pripravo in vzdih pred plato, je zgolj in samo med prvim komadom. Ko enkrat napetost Impetuous Ritual naraste, zlahka ne popusti. In prav zato se album najbolje posluša v enem šusu. Monotonost primitivnega death in black metala je seveda več kot prisotna, vendar pa se ta pogostokrat razpusti v srednje hitrih delih z objestnimi vokalnimi bevski ali pa še bolje – z drvečimi, rezkimi kitarskimi soli, ki pridejo kot »zalepljeni« od nikoder in prav tako tudi izginejo, v stilu death metala devetdesetih let.

Tako na prvi posluh neandertalska in po ravni liniji začrtana death metal razvalina ne pokaže vseh adutov prav takoj. Če je že treba umestiti ta album v nek žanr, bi bil to najbrž atmosferični primitivni death metal, to pa ne pomeni, da nikoli ne pridivjamo tudi do blackmetalskih izrazov. Kakorkoli obrnemo, je to še en album, ki gre v smer ekstremov in je jasno najbolj razcepljen album Avstralcev do sedaj. Pa srečen Veliki šmaren!