INVENTING MASKS: Inventing Masks

Error Broadcast, 2016

Kljub nekajletnemu oddihu od večjih solističnih izdaj milanski zvočni mojster in bivši kitarist Giuseppe Ielasi očitno ne zabušava. Lani smo ga na primer lahko slišali v ponovnem sodelovanju z Nicolo Rattijem v sklopu nove izdaje dua Bellows, malo prej še v razširitvi dua Labfield na trio, vmes pa se je motal tudi po naših koncertnih prizoriščih ter se seveda sukal po valovih Radia Študent. V današnji Tolpi Bumov dokumentiramo njegovo najnovejšo vrnitev v studio, tokrat prvič pod psevdonimom – Inventing Masks.

Sprememba utečene navade je redkokdaj naključna, tudi če gre za tako banalno reč, kot je sprememba imena na naslovnici. Kot pove Ielasi sam, je želel s posvojitvijo nadimka postaviti ločnico med svojo serijo plošč Stunt in ostalim drugačnim materialom. V primeru serije Stunt gre namreč za niz štirih kratkih EP-jev, pri katerih je posebna pozornost namenjena raziskovanju ritmike, hkrati pa nista zanemarjena niti koncepta ambientalnosti in zvočnih tekstur, ki sta prisotna tekom celotnega Ielasijevega opusa. Inventing Masks lahko torej jemljemo kot nadaljevanje ali pa, še bolje, kot povzetek omenjene rdeče niti, ki svoje predhodnike bodisi nadgrajuje ali redči; gladko pa jih poseka v dostopnosti poslušalstvu, in to brez žrtvovanja kompleksnosti.

Relativno kratek album Inventing Masks sestavlja šest večslojnih zvočnih skulptur, ki svoja ogrodja črpajo iz eklektičnega nabora ritmov. Celotna zadeva se seveda spretno izmika žanrski oznaki, a v večplastnosti vsakega posameznega segmenta ni težko prepoznati množice različnih vplivov. Velika večina teh izhaja iz Ielasijeve dolgoletne fascinacije nad tako imenovano črnsko glasbo – od starodavnih afriških plemenskih poliritmij prek jazzovskih shufflov in funkovske zamaknjenosti do modernejših štiri-štiri čikaških house ekskurzij. V smislu povezovanja omenjenih stilov je morda še najbližja groba oznaka, ki bi jo lahko lepili na pričujoči album, kar ’hip-hop’, a pomembno je omeniti, da so take oznake striktno opisne in ne predpisne. Torej; Ielasi si pred ustvarjanjem ne zastavlja žanrskih ciljev in okvirov, pač pa so slednji le posledica kreativne realizacije na podlagi njegovih glasbenih vplivov in zvočnih interesov. Močan poudarek seveda ostaja tudi na zvočnih barvah in teksturah, njihovem razvoju ter večplastnosti, razmerju med zvokom in tišino, obnašanju zvoka v prostoru in novih prostorih, ki vzniknejo iz tako obravnavanega zvoka. Vse to so tudi osrednje tematike splošnega Ielasijevega dela in njegovih živih nastopov.

V standardni maniri italijanskega raziskovalca je tudi album Inventing Masks zelo skop s ponujenimi informacijami. Posamezni komadi v imenu nosijo le navedbe dolžin trajanja, konkretna inštrumentacija, nabor opreme in metodologija ustvarjanja pa ostajajo skrivnost. Minimalizem v tem smislu ni nobena redkost v primerljivih glasbenih sferah, a zdi se, da v Ielasijevem primeru ta ne izhaja iz želje po skrivnostnosti, pač pa iz čiste brezbrižnosti do po njegovem nepomembnih aspektov. Hkrati priznava, da se mu fetišizem okoli vinilnih plošč ne zdi smiseln, podpira razpečevanje digitalnih posnetkov preko spletnih blogov in ne čuti potrebe po doseganju mnogo širšega poslušalstva. Takšnemu pristopu bi najbrž marsikdo pripisal aroganco ali vzvišenost, a mnogo poslušalcev, med drugim tudi recenzent, prepozna takšno držo kot dokaz iskrenega namena glasbenikovega dela in dober korak v pravo smer.