IVANUŠA & KUGLER: Whitman

Muskafiber, 2013

Kugler & Ivanuša sta nocoj predstavljeno ploščo Whitman napovedovala kar nekaj časa. Prvič sta ta multimedijski projekt, ki je v živo pospremljen še z videom, predstavila že pred letom dni in bila tedaj deležna izjemno odobravajočega odziva. Sredi decembra sta to glasbo prek samizdat založbe Muskafiber le spravila na album in tega pospremila s še enim koncertom, a se zdi, da je bilo oboje nekako spregledano. V raznoraznih pregledih leta 2013 je kratko malo izostala vsakršna omemba tega izjemno zanimivega izdelka. Deloma je to stvar izida ob frenetičnem koncu leta, ne gre pa zanemariti tudi specifičnosti glasbe na tej plošči, ki bi se jo res težko umestilo v bilokakšen žanrski ali transžanrski kontekst. Je uglasbitev poezije, ki pa se za razliko od sicer pogostih tovrstnih praks precej bolj potrudi, da se temu pojmu tudi dejansko približa.

Harmonikar, pianist in skladatelj Drago Ivanuša ter bobnar Enos Kugler sta že dolgo let vsestransko aktivna in prisotna glasbenika. Že na njunem prvem albumu, kjer delujeta kot duet, sta predstavila precej posebno godbo s serijo zračnih vinjet klavirja in bobnov. Deljena ljubezen do Walta Whitmana, ameriškega pesnika devetnajstega stoletja, ju je kmalu zatem vodila še do stvaritve pričujoče glasbe. Za takšno početje je Whitmanova zapuščina močno prikladen material, saj je njegova poezija osvobojena verza, polna zaklinjajočih se ponavljanj in lahna ter frivolna kot veter. Sam pesnik je bil kuriozen lik, boem in samohodec in že iz na albumu predstavljenih kosov njegove poezije veje neki vitalen duh, panteističen ter kozmopolitski. Prav vitalnost je tudi nekakšna rdeča nit izbrane poezije, v kateri se vrstijo motivi telesnosti, prezentnosti, rasti in gibanja.

Pesmi oziroma njihove fragmente sta recitirala kar sama glasbenika, posnetke teh branj pa je nato v glasbo preko midi harmonike vtkal Ivanuša. Prav ta tehnična finesa je tisto, s čimer sta, kot rečeno, zares uspešno uglasbila poezijo in jo povezala z glasbo na povsem nov način. Je že res namreč, da tudi dikcija in glas sam na sebi lahko učinkujeta kot inštrument, a na plošči Whitman se zaradi izumetničenosti in celo robotskosti branja sam recitator kar izgubi. Lebdeče in reverbirane linije harmonike, pa često abstraktni in elektronsko obdelani bobni ter z mnogimi teksturami prepojen vokal se zlivajo drug v drugega ter kot da rastejo iz enega samega zvočnega izvira. To še poudarja uporaba poetičnega materiala, ki je včasih raztrgan, nekje komaj ali sploh ne razumljiv ter izgubljen v drugih zvokih, tu in tam pa celo zazankan in prekrivajoč se čez samega sebe. Skoraj se zazdi kot zablodela sporočila, poslana v vesolje in potem sporadično ujeta v sprejemnike kje daleč stran. Še posebej je ta vtis močan pri centralnem kosu albuma, na šestnajstminutni skladbi Salut au Monde. V svojem naštevanju delov sveta, ki jih v svoji domišljiji vidi pesnikovo oko, ima pesem neko himnično, celo katarzično kvaliteto in deluje kot neki postapokaliptični dokument veličastja sveta in človeštva.

Tako kot je futuristični zvočni sliki albuma podrejen glas, sta ji podrejena tudi oba druga inštrumenta, harmonika in bobni, ki sta prav tako raztelešena in razgrajena. Materialnost bobnov je navadno sicer še berljiva, harmonika pa v glavnem res nastopa kot midi posrednik syntovskih linij, škrabljanj in brezbesednih vokaliziranj; vse skupaj bi z nekaj grobosti in brez poznavanja situacije celo lahko subsumiral kar pod elektrofonijo. Elektronske reference komada Native Moments so spočetka recimo kaki Boards of Canada, kmalu zatem – sicer nekaj manj morbidno – opomnijo še na velikane Coil, tam malo pred koncem pa se znajdejo še zlovešči synti, gladko iztrgani iz sveta filmske glasbe. Tule velja še omeniti, da imata oba ustvarjalca kar precej izkušenj z glasbo za gledališče ter filmom in da verjetno tudi od tu izvira njun občutek za cinematičnost.

Že omenjena vitalnost je tudi glasbena rdeča nit. Pulzirajoči komadi so polni razvoja ter dogajanja in le redko zabredejo v korakanje na mestu. Ne zapadajo niti v prehudo abstrakcijo in glasba sama ne sebi ni ne vem kako zahtevna ali hermetična. Načeloma je s svojimi premnogimi aluzijami na različne žanre, od rocka in jazza pa tja do vojaških koračnic državljanske vojne, zelo odprta za mnoga ušesa, da so le dovolj odprta tudi ta. Prizemljeni, kot so, so Ivanuša, Kugler in Whitman ustvarili prav nič pretenciozen album. Ne stavijo na morebitno samozadostnost transcendenčne moči poezije, več kot zadostni sta jim že evokativna moč besedil in bogata glasbena imaginacija obeh inštrumentalistov.

Nemara je tule vredno reči, da nekateri komadi vseeno ne dosegajo moči drugih in so bolj vaja v slogu oziroma prehodne pasaže albuma kot samostoječi glasbeni kosi. Primer je povsem nerazvit potencial skladbe Leaves of Grass, ki na idejno in tudi zvočno tako močnem albumu res nima kaj delati. Za ceno nekaj manj eksperimentalnega prostorja bi avtorja kaka dva ali morda tri komade nemara lahko opustila v prid več razvoja obstoječih. S tem pomislekom ob strani pa je mogoče reči, da gre za fenomenalen album, ki je v svoji svojstvenosti unikaten izdelek tudi onkraj naših meja. Upati gre torej, da bo ta projekt v prihodnje vendarle deležen kaj več odmevnosti kot doslej, saj gre za fino muziko in za nov dokaz vitalnosti našega domačega glasbenega sveta.