Iztok Koren: Praznina
Torto Editions, Ramble Records, 2023
Besedo praznina največkrat povezujemo z malodušjem, pomanjkanjem smisla in opustošenjem, skratka z mankom nečesa ali nekoga, pogosto tudi samih sebe. Pa vendar je praznina lahko tudi nekaj lepega in nujnega. Lahko je prostor za nekaj dobrega, še posebej v današnjih presaturiranih časih, tako v fizičnem in prostorskem kot emocionalnem in duševnem smislu. Včasih je praznina nujen pogoj za ponovno vzpostavitev stika s samim seboj, za očiščenje in za premislek, komu in čemu pravzaprav pripadamo in kako usmerjati življenje v pravo smer. Praznina je lahko pomanjkanje smisla ali pa prostor za njegovo najdbo. Te različne obraze in pole praznine raziskuje Iztok Koren, njegovo iskanje in raziskovanje pa se je manifestiralo v njegovi drugi solistični plošči Praznina.
Iztoka Korena poznamo iz utečenih zasedb, kot so Širom, Hexenbrutal in ŠKM banda, leta 2020 pa je izdal debitantski album Osamljene hvalnice in stebri praznine. Oba solo albuma nosita intimne izpovedi, s tem da je z Osamljenimi hvalnicami in stebri praznine Koren poskusil čim bolj zaobjeti in negovati občutek prisotnosti, z novim albumom pa se ukvarja predvsem s pomenom, interpretacijo in pomembnostjo praznine. Na Praznini je dvanajst skladb, dolgih od dveh in pol do dobrih dvanajst minut, ki so poimenovane zgolj s pikami od ena do dvanajst. Vse pesmi na albumu je glasbenik odigral in posnel brez nasnemavanja z uporabo bendža, tristrunskega bendža, gembrija oziroma basovske lutnje s tremi strunami, prekrite s kožo, z električno kitaro, modularnim sintetizatorjem, tolkali, jeklenim bobnom, z efekt pedali in z vrsto ksilofona, balafonom.
Treba je poudariti, da je Koren vso glasbo izvedel in posnel sam brez nasnemavanja, kar se na prvi posluh zdi skoraj nemogoče, ker je menjavo inštrumentov in plastenje zvokov z zankanjem izpeljal tako gladko in z občutkom, tako da poslušalka ne bi pomislila, da gre za solo izvedbo. Za skladbe, v katerih naenkrat lahko slišimo več inštrumentov, je Koren predhodno posnel loope, potem pa čez njih v živo igral inštrumente. Vse skladbe na albumu so takšne, kot jih je posnel, brez rezanja, dodajanja ali izločanja. Plošča nekako izhaja iz Iztokove čustvene afektivnosti, ki jo je ohranil točno tako, kot se je v tistem trenutku odslikala v zvoku. Izdaja je v veliki meri nastala zaradi odpovedi odhoda skupine Širom v Sarajevo, kjer naj bi naredila glasbo za gledališko predstavo Bordel Eden režiserke Mirjane Medojević, v kateri pa se je sedaj znašla glasba z dotične plošče.
Vsa ta nakopičena in zastala ustvarjalna energija zaradi odpovedi kreativnega procesa z zasedbo Širom Korenu ni dala miru, zato je ves navdih in ustvarjalni tok preusmeril v solo material in tako v enem samem dnevu, 7. maja 2022, Praznino posnel v samotni koči v zasavskih hribih. In morda se izdelek zares zdi kot nekakšen spontan tok misli in izliv nakopičenega navdiha in energije v raziskovanje zvoka in občutij. V skladbah lahko slišimo veliko zvočnih in atmosferskih kontrastov, saj je glasbenik dojemanje praznine zvočno zelo raznoliko interpretiral. Pojavljajo se kontrasti med svetlimi in temnimi obrazi praznine, med smislom in strukturo ter kaosom in razpadom. Topla zvočnost brenkal se nenehno razkraja v hladnejših zvočnih atmosferah, pletenje melodij in struktur pa se neprestano trga, vozla, plete in razpleta.
Korenov debi je bil nekakšen hipnotičen samorastniški prekmurski blues, skozi pesmi melodični hipnotični tok skorajda ni bil prekinjen, Praznina pa se neprestano lomi in na novo gradi. Hipnotični naravi in gladkem toku Osamljenih hvalnic in stebrov praznine se je poslušalka lahko brezskrbno prepustila in med poslušanjem tudi odplavala v svoje misli ali celo brezmiselje, Praznina pa od nje izzove prisotnost, ker se tako zvočne strukture, zvočna atmosfera kot emotivnost skladb nepričakovano menjujejo in poslušalko nenehno pehajo iz cone nepopolnega fokusa. Razlika med prvencem in Praznino je tudi v tem, da je skladbe s prvenca predhodno strukturiral, za Praznino pa se je skladanje odvilo zgolj na emocionalnem in miselnem nivoju, ker so se pesmi zvočno prvič manifestirale med samim procesom snemanja.
Pri izdajah, ki so eksperimentalno naravnane, je konvencionalna poslušljivost velikokrat v ozadju. In čeprav Praznina ima eksperimentalni pridih, ji vseeno ne umanjka melodičnosti in zvočne mehkobe. Zvok je poln, tudi če zveni samo en inštrument, to polnost pa še posebej dajeta zvočna toplina in organskost inštrumentov, njegova glasbena izraznost pa je izjemno pripovedna, in zdi se, kot da Koren zares skozi zvok orisuje in izraža svoje čustvene in vsebinske naboje.
Včasih se človek počuti najbolj osamljenega, če je zasičen s nepomembnimi in nepotrebnimi stvarmi in odnosi. Prenasičenost banalnih stvari vzpostavlja praznino, ki jo človek zelo težko očisti, medtem ko prostrana širina v sebi nosi čistost, ki čaka, da jo zapolnimo z dobrim in pomembnim. Praznina je nujen pogoj za prekinitev nastajanja škode, ponovnega zbližanja s samim seboj in prečiščenja. Ta dva pola se odsevata tudi v naslovnici plošče, ki prikazuje črno razpihano črnilo na beli podlagi in ne razkrije, kaj na njej predstavlja praznino; črna packa ali belina okoli nje.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj