Jack White: Lazaretto

Third Man, 2014

Jack White je z gotičnimi elementi prvič zares obarval svoj rock in blues na albumu Get Behind Me Satan skupine The White Stripes leta 2005. Baročne barve je še okrepil na zadnjem studijskem albumu The White Stripes in temu progresivnemu zvoku se je pogosto vračal na svojih nadaljnjih glasbenih stvaritvah, še zlasti pa pri skupini Dead Weather, v kateri imajo klavijature pomemben delež v celotni zvočni podobi skupine. Na svojem solističnem prvencu Blunderbuss, ki ga je objavil pred dvema letoma, je Jack dal veliko več prostora pristnemu kantavtorskemu slogu in preprosti izraznosti lepo spisanih pesmi. Na svežem Lazaretto je Jackovo navdušenje nad progresivnim pristopom k rocku, kjer med seboj trčijo različni kosi glasbe in vladajo mogočni zvoki pregretih in živčnih klavijatur, doseglo svoj višek v njegovem dosedanjem, razkošnem opusu in je tako glasno, da povozi številne druge bolj subtilne glasbene momente, ki jih na Lazaretto vsekakor ni malo.
 
Jack odpira album s predelavo bluesa Three Women, ki ga je igral Blind Willie McTell, v žlahten in masten blues funk, v katerem največ prostora zavzameta medigra klavirja in klavijatur, pod katero lepo podmazan bas in navdihnjen boben pleteta fino gruvačino. »Vem, kaj si mislite,« se vmes dere Jack, »kdo mi daje pravico!« Pravice, da s svojo glasbo dela, Jacku ne moremo oporekati in s tem ima tudi pravico, da se na svojih solističnih ploščah naslanja na glasbo, ki jo dela s svojimi drugimi skupinami. Medtem ko Three Women zveni kot križanec med White Stripes in Dead Weather, pa druga, naslovna Lazaretto prihaja naravnost iz registra slednjih. Kombinacija Jackovega jeznega, skorajda raperskega podajanja besedila, punk funka in ostro cvileče kitare zares prav gladko teče, dokler se šef sredi skladbe ne odloči, da zgodbo zapelje v stratosfero vzvišenega rock tavanja. To je prva prekinitev in prva večja bizarnost, ki ji bo sledilo še nekaj tovrstnih prijemov. Sicer pa je vse zares odvisno od okusa. Za nekatere so lahko tovrstni posegi dobrodošle avanture, ki poživijo duha, za druge pa so lahko le blodni izpadi. Kakorkoli že, vrlina preprosto in šarmantno spisane pesmi, po kateri je Jack zaslovel kot avtor, je na albumu Lazaretto v ozadju. 

V nadaljevanju albuma slišimo kombinacijo petih lahkih komadov in štirih precej kičastih sestavljenk. Spevni in tekoči komadi zvenijo, kot da jih je avtor ulovil v božajočem vetru, ki je razpihoval veje na njegovem južnjaškem posestvu, obilne sestavljenke pa v sebi nosijo živčno energijo, ki kaže na notranji nemir avtorja.

Četudi se naslanjajo na motive, ki smo jih lahko slišali na Jackovih prejšnjih ploščah, so nekatere med nežnimi skladbami na albumu na ravni najboljšega, kar je Jack posnel v letih po The White Stripes. Denimo, zibajoča country baladica Temporary Ground, v kateri navdušuje način, kako ženski vokal objame moškega. Tu je tudi Alone in My Home, ki nadgrajuje Jackovo staro dobro pesem My Doorbell, a ima veliko bogatejšo in prepričljivejšo izvedbo. Ne spreglejmo zelo močan country folk moment Entitlement, ter nadvse šarmantno zaključno Want And Able. Po drugi strani imamo z baročnimi in drugimi mračnimi motivi nagačene sestavljenke, ki predstavljajo glasno, nespokojno plat stvaritve, dominirajo in s svojim težkim zvokom ustvarjajo nenavadno hermetično ozračje. 

Če je ta glasba tako resnična, da je dejanski odraz avtorjevega razpoloženja, potem gre Jack White skozi obdobje notranje razdvojenosti, ki čustveno nikakor ni najbolj prijetno. »Postajam duh, zato da me nihče ne more prepoznati«, poje v skladbi Sam v svojem domu. Poslušalcu se je težko vživeti v razpoloženje razočaranega in prizadetega avtorja. Glasba na albumu Lazaretto ni najbolj topla in udobna, a je po drugi plati avtorsko živa in ekscentrična.