JACKIE LYNN: JACKIE LYNN

Thrill Jockey, 2016

Srhljiv dogodek, ki je nedolgo nazaj pretresel ameriško alternativno glasbeno sceno je bilo izginotje mlade glasbenice Jackie Lynn. Kasneje so policijske preiskave postopoma ugotovile, da se je Jackie nekega dne preprosto odločila zapustiti domači Franklin in se z avtobusom podala v opevani Chicago. Avanturistični duh, ki jo je preveval ob vstopu v povsem novo okolje, je zameglil njene nagone po previdnosti in nezaupljivosti do neznancev. Odprtost na eni in naivnost na drugi strani sta mlado damo pripeljali k Tomu Strongu, ki ga oblast že daljši čas preganja zaradi distribucije prepovedanih substanc. Lynn tovrstnega početja nikoli niso uspeli dokazati, a bilo je precej očitno, da sta bila s Tomom v neopredeljenem poslovnem razmerju. Slednje je mlado avtorico nagovarjalo k pisanju skladb, ki jih je predstavljala v manjših klubih ali na zasebnih zabavah. Peščica njenih navdušencev se je morala privaditi na to, da je s koncertnih prizorišč vselej izginila brez sledu. Nihče ni mogel zares uganiti, kdaj in kje se bo znova pojavila.

No, tokrat jo je pod soj luči priklicala ameriška konceptualna umetnica in vokalistka Haley Fohr. S projektom Jackie Lynn je snela svojo prvotno glasbeno persono Circuit des Yeux in si nadela nov obraz delinkventke na begu.

Z vzpostavljanjem nove fiktivne osebnosti je Fohr ugotovila, da ima z Lynn več skupnega, kot je prvotno predvidela. Obe sta nekega dne odpotovali v novo okolje s pretežko culo pričakovanj, kar ju je podučilo o pomenu samostojnosti, tveganja in ljubezni. Zgodba, ki jo pripoveduje Jackie Lynn, se odvija počasi in subtilno. V skromnih 20 minutah pove dovolj, da se poslušalec zbliža z njenim značajem in želi izvedeti več. Ob vnovičnem poslušanju plošče postaja njena bit vse bolj nedognana, eterična in mistična. Kot bi nezadostnost informacij o tem, kdo je in kaj zares počne, splaknila še tisto malo, kar smo morda o njej pred tem že vedeli.

Skozi folkovsko obarvane aranžmaje jo spoznavamo kot čustveno zrelo in svojeglavo posameznico, ki jo v danem trenutku prevevata malodušnost in hrepenenje. Odlika skladb umetnice Haley Fohr se ne skriva zgolj v pronicljivih besedilih, ki se naslanjajo predvsem na brezup, temveč tudi v njihovih konceptualnih nagibih. V tokratnem zvočnem okviru je za predstavitev obtoženke bistven spoj njenega specifično nizkega vokala z minimalističnmi krautrockovsko obarvanimi inštrumentalnimi zrcali. Ti so siceršnje vesternjaške zvočne pasaže pomračili in prispevali k posebni melanholični slušni izkušnji.

V uvodu plošče se nam Jackie še ne predstavi, temveč preko nežnih elektronskih pulzov pripoveduje o svojem prihodu v novo okolje. Med brezciljnim korakanjem po dolgih osvetljenih ulicah Chicaga uzre svojo simpatijo in jo sramežljivo nagovori. Ženski bariton v zaključku skladbe nadomesti sanjavo večglasje. Vzporedno s tem pa nevsiljivi optimistični odzveni klaviatur spregovorijo o čarobnem razpletu njenega doživetja. Ob skladbi Bright Lights lahko domnevamo, da je bila Jackie v Chicagu že dovolj dolgo, da je Tomu že zaupala in da ji je ravnanje prej kot razum narekovala radovednost.

V sledeči Chicken Picken dobimo prvi oprijemljiv vtis o brezskrbni protagonistki, ki se izogiba soočenju z oblastmi. Predvsem se v skladbi skozi valove vedrih melodij, ki spominjajo na kompozicije Leeja Hazelwooda, vzpostavi most med izzivalnostjo in previdnostjo. Zvočno ozadje nam sporoča, da se Jackie nahaja na zasilnem prizorišču, kjer se nima namena zadrževati prav dolgo. Chicken Picken je gotovo najbolj cinematična kompozicija na plošči. Začne se namreč v studijskem vzdušju, v katerem pripoveduje o neki specifični sekvenci iz življenja. Njeno pripoved prekinejo vse glasnejše klaviature in bučen končni aplavz, ki prikliče predstavo Jackie z zakritim obrazom na nekem temačnem prizorišču, ko je ravno opravila z živo izvedbo in nato izgine, kot se zanjo spodobi. Glasnejši kot so kriki in ploski, dlje je od prizorišča.

Večletno sodelovanje s Tomom je Jackie vodilo do različnih spoznanj, o katerih zares ne spregovori. V skladbi Smile uporabi njegove besede »Haven't seen you in a while, don't you know how to smile anymore?«, s katerimi postane jasno, da je za naivnost poravnala svoj dolg. Vzpostavi se medli preblisk, o le redko videnem znancu, ki jo ravnodušno spodbuja naj ubrani tisto dostojanstvo, ki ga še ima. V uvodni skladbi Bright Lights se Jackie predstavi kot radovedna posameznica, ki hrepeni po novem bolj razburljivem okolju, v Chicken Picken in Smile pa spoznava, da razburljivost pomeni tudi nasilje, laži in čustveno izropanost.

V skladbah Alien Love in Franklin, TN je predstavljena najbolj ranljiva plat protagonistke, saj se med drugim razkrije tudi resnica o tem, kako sta s Tomom več let opravljala umazane posle na belem trgu. Pretresljivo resnico naznanjajo tudi dramatični instrumentalni razmahi, ki ustvarjajo zvočni prizor pobega. Za vsakim tonom lahko protagonistki grozi, da bo najdena. Bobnenje, rjovenje in zavijanje spominjajo na predhodna konceptualna dela, ki jih je Haley Fohr ustvarjala kot Circuit des Yeux.

Na dotični plošči se je Haley domislila načina, kako se lahko poslušalec lahko že zgolj zvočno naveže na misteriozno posameznico, ki beži pred zakonom. Njena pripoved pljuje med čustvi, izkušnjami in spomini, medtem ko so njeni očitki subtilnejše narave in jih je mogoče prepoznati v kaotičnih multiinštrumentalnih sugestijah. Po večini Jackie nastopa v prvi osebi ednine, medtem ko je skozi zvočni horizont, ki jo spremlja, predstavljena kot tretja oseba. Poslušalec jo dojema kot ubežnico, ki ji grozi nevarnost, v tukajšnjem zvočnem okolju pa ni nikogar, h komur bi se lahko obrnila po nasvet. Še preden se poslušalec zave vseh okoliščin, že drži pesti, in medtem, ko ji skozi instrumentalni repertoar preti neopredeljena nevarnost, upa za njeno dobro.

Izjemnost plošče se skriva v globoki sporočilnosti, ki je zreducirana na dobrih 20 minut poslušanja. Neizrečeno je nadomeščeno z impulzivnimi mešanicami prvin navzkrižnih žanrov. Marsikaj ostaja prikrito, kot da Jackie še ni povsem pripravljena na to, da se nam odpre. Te niše so eden od ključnih motivov, preko katerih se poslušalec v iskanju dokončnega izida vedno znova vrača v ponovno poslušanje.