Jaimie Branch: Fly Or Die

International Anthem, 2017

Životarjenje glasbenikov pod pritiski neenakih socialnih okoliščin ni nič novega, med tiste, ki živijo tako življenje pa še posebej zlahka umeščamo jazz glasbenike, ki delujejo v New Yorku, natančneje v Brooklynu. To tako imenovano Meko za tovrstne ustvarjalce, katere med in mleko se običajno v realnosti izkažeta bolj kot korenček in palica, so okusili tudi mnogi glasbeniki z domače grude. Brooklyn se je namreč izjemno podražil, bivanje tam je danes lahko nepredstavljivo že za polno zaposlene  umetnike, kaj šele za glasbene prekerce. Z minimalnimi prihodki od igranja, plošč in prirejanja koncertov pa tej bedi kljubuje mnogo priznanih jazzovskih mojstrov, ki svoje doživljanje neenakosti in kariernega oziroma prihodkovnega neuspeha prevajajo v kontekste lastne muzike. Ena takih upornic je ameriška trobentačica Jaimie Branch, katere album oziroma njegov naslov pove vse o opisani situaciji tamkajšnjih muzičarjev – torej Fly Or Die.

Jaimie Branch nas tokrat navdušuje s svojim prvim pravim samostojnim albumom, na katerem sodeluje kot vodja zasedbe. Svoje igranje je kalila v neštetih kolektivih s priznanimi jazzisti že v času izobraževanja v Chicagu: med slednjimi velja omeniti vsaj dva tria - Princess, Princess in Sherpa. Po selitvi v Brooklyn je vez s Chicagom ohranila med drugim tudi na način sodelovanja z glasbeno progresivno založbo International Anthem, ki je Fly Or Die tudi izdala. Vendar pa jazzovska izobrazba in stil igranja še zdaleč ne zadovoljujeta njenih potreb po raziskovanju zvočnosti, temveč se umetnica poslužuje tudi nojza in vplivov zvočnih avantgard, ki jih je prevzela denimo od Nirvane ali US Maple.

Na enem zastonjskih free jazz večerov v Manhattan Innu, ki jih je organizirala sama, se je za potrebe njene nove izdaje ujela z naslednjimi tovariši: čelistko Tomeko Reid, kontrabasistom Jasonom Ajemianom in bobnarjem Chadom Taylorjem. V manjši meri so h končnemu izdelku prispevali tudi kitarist Matt Schneider ter kornetista Ben Lamar Gay in Josh Berman. Tvorba, ki je nastala, predstavlja čudovito stičišče jazza, nojza, avantgarde in plesnih afro beatov. Slednji nas po nekajsekundnem psihedeličnem intru preplavijo z verjetno eno boljših kompozicij s plošče, naslovljeno preprosto kar Theme 001. Že s to skladbo nas preseneti plesni element, ki pa se v podobni maniri z noiserskimi dodatki še stopnjuje tudi v skladbah Theme 002 in Theme Nothing. Gre za skladbe, ki asociirajo na dobro poznane Sons Of Kemet in The Comet Is Coming, z razliko, da tu ni slišati elektronskih vložkov ter da vlogo saksofonskega virtuoza Shabake Hutchingsa popolnoma primerljivo odigra sama Jaimie na trobenti.

Med bolj živahne skladbe, ki predstavljajo tisto bolj plesno in letečo plat zvočne pripovedi, so umeščene mirnejši in manj komponirani kosi, ki predstavljajo temačnejšo komponento iz naslova albuma. Ob teh nas zvočna psihedelija ponese preko solističnih žalostink trobente, ki jih podlaga nekonvencionalna uporaba godal in razpršenih tolkal, na primer v skladbi The Storm. Ali pa v uvodu še andaluzijsko zveneča kitarska ...meanwhile, ki se nato z vstopom ostalih glasbil razkroji v kaotično seanso. Omeniti velja še kratko naslovno skladbo Fly Or Die za solo trobento, v kateri Jaimie sama s svojim inštrumentom uspe izenačiti odločnost koncepta albuma kot celote.

Verjetno bi bilo pretenciozno govoriti o enem boljših jazzovsko usmerjenih albumov letošnjega leta, vsaj kar se tiče tehnične plati kompozicij. Vendarle pa predstavlja eno bolj dinamičnih in poslušljivih izdaj, ki ne pusti ravnodušnih zgolj s plesno maniro, temveč nas z vsebinsko socialno noto sili h kritičnemu razmisleku. Edina slabost albuma je relativna kratkost, zasedba Jaimie Branch pa se ponuja kot popolnoma legitimen kandidat za povabilo Druge godbe ali kakšnega izmed domačih jazz festivalov.