James Hunter Six: Whatever it takes

Daptone Records, 2018

Tokratno Tolpo bumov posvečamo angleškemu glasbeniku, Jamesu Hunterju Sixu, ki je v začetku februarja izdal nov album z naslovom Whataver It Takes pri založbi Daptone Records. James Hunter Six se je s skupino Howlin Wilf and the Vee-Jays na glasbeni sceni začel pojavljati že v 80-ih letih prejšnjega stoletja, že takrat s podobno formo, kot jo sam preigrava še danes, torej v okvirih bluesa, R&B-ja in soula.

Omenjene zvrsti so ga pripeljale tudi do založbe Daptone Records, ki deluje od leta 2001 in je znana predvsem po  staromodnih načinih studijskega snemanja, ki njihove izdaje pripeljejo do zvočnosti, avtentične v odnosu do skladb iz zgodnjih 70-ih let prejšnjega stoletja. Zelo radi pa tudi posnamejo glasbenike, ki so se nekako skrili pogledu širše javnosti ali so skozi čas utonili v pozabo; takšen primer je denimo nedavno preminula Sharon Jones.

Kariero Jamesa Hunterja Sixa zaznamuje kar nekaj zanimivih dogodkov in prelomov, ki so se, zanimivo, dogajali s frekvenco desetih let. Omenili smo že, da se je James na glasbeni sceni pojavil leta 1986, deset let kasneje, leta 1996, ga je nato opazil legendarni Van Morrison, s katerim sta začela vzajemno sodelovanje, leta 2006 pa je izšel album People Gonna Talk, ki ga je ponesel med zvezde in je z njim bil celo nominiran za Grammyja. Še dodatnih deset let kasneje, leta 2016, pa je James Hunter Six odkril založbo Daptone Records, pri kateri je nato izdal ploščo Hold On!
Whatever It Takes je tako njegov drugi album izdan pri tej založbi, sodelovanje pa se več kot očitno plodno obrestuje.

Poleg samih tako imenovanovanih glasbenih obresti je James Hunter Six po podpisu pogodbe Daptone Records spoznal tudi svojo, takrat še bodočo, ženo Jessie. Tako bi lahko rekli, da je album Whatever It Takes kot rezultat skupek sveže ljubezni in sodelovanja s specifično založbo. S tem albumom se James Hunter Six prvič zares odpre, tako v smislu besedil kot s svojim vokalom. Ob Whatever It Takes se torej naenkrat znajdemo v zgodbi, s katero lahko rečemo, da nam predstavi Jamesa in ne zgolj masko, ki nosi ime James Hunter Six.

Besedila, kot jih je začrtal z albumumom Whatever It Takes, so zastavljena ambiciozno in predvsem čustveno, kar je nedvomni prvič v njegovi karieri. Novosti opazimo tudi na glasbenem nivoju, ki se seveda, kot je za Jamesa značilno, giblje med retro zvoki tistega pravega, začetnega soula. Kljub temu pa je predvsem z ritmičnimi iznajdbami temu dodal lastne začimbe, ki se v pravšnji mešanici prisotne tako redko, da lahko rečemo, da česa takšnega v času sodobnih retro soulovskih muzik zagotovo še nismo slišali.

Tako so denimo v naslovni komad s plošče namešani ritmi rumbe, ki nas v spremstvu pihal, orgel in kitare izredno lepo peljejo. Za piko na i pa se vklopi še Jamesov čutni vokal, ki v človeku prebudi sam občutek popolnosti. V komadu I Got Eyes na podoben način prepoznamo latino ritme, a ne glede na to, kako spretni in mistični ritmi se znajdejo znotraj posameznega komada, je treba priznati, da je Jamesov glavni inštrument absolutno njegov glas. Ta vključuje delček nečesa van morrisonovskega, mogoče ravno tisti delček, ki Jamesov glas odpelje na višji nivo, na bolj mistično raven, bolj senzualno, morda celo erotično - v najbolj nedolžnem pomenu te besede. Takšnih glasov s takšno energijo je malo. Zato jih cenimo, predvsem pa jim moramo prisluhniti.

Če pa moramo plošči izreči edino kritiko, je ta povezana z njenim trajanjem. Kljub desetim komadom teče zgolj slabe pol ure. To je seveda avtoričina kritika, ki izhaja iz želje po neskončnem poslušanju mojstrovine. Seveda pa je ravno znotraj takšne kritike mogoče najti tudi dobro razlago, ki v svojem retro stilu kaže na dejstvo, da je ključna kvaliteta in ne kvantiteta.