Jeff Parker: Forfolks

International Anthem, 2021

Jeff Parker. Zagotovo eden najprepričljivejših obrazov novodobnih jazzovskih izrazoslovij. Njegov izraz, njegove hiphopovsko kalibrirane finese, njegova nova sorta jazzovskega onkrajkonvencijskega preobračanja so bili vsekakor povod za visoka pričakovanja. Plošča Suite For Max Brown, predhodnik danes obravnavanega albuma, je pravi biser novodobne jazzerske kreativnosti. Po svoje bi lahko rekli, da je prav koncepcija slednjega dovršila Parkerjevo svojevrstnost, vsaj kar zadeva doprinos k novodobnim kontekstualizacijam jazza. Kot je ob recenziji zapisal kolega Dušan Bulajić, je avtor svoj izraz zapečatil z nekakšnim retroaktivnim pristopom. Na jazzovski fundament je nastavil podstat glasbe raperskih skupin à la A Tribe Called Quest, torej glasbe, ki jo je v veliki meri dejansko navdihnil jazz.

Avtor je širokopotezen in prilagodljiv kitarist. Veteran, bi že lahko rekli – za sabo ima dobrih 30 let plodnega in stilsko raznolikega glasbenega udejstvovanja. Tako bi bilo napačno pričakovati, da se bo ob izgradnji še tako edinstvenega izraza kratko malo ustavil in da ne bo poskusil h glasbi pristopiti nekoliko drugače. Parkerjev novi album je nov poskus izzivanja konvencij, po zvočni sliki pa ga relativno težko primerjamo s preostalim delom avtorjeve diskografije. Se pa plata v svoji celovitosti z vsemi preostalimi izdajami vselej znajde v nekem skupnem vozlišču. Ta zadeva smoter samega ustvarjanja, lahko bi rekli namenskost – ne samo končnega izdelka, temveč tudi uporabljenih pristopov, estetskih permutacij, kompozicijskih izpeljav. Skratka, središčnica Parkerjevega dela – vsaj tista, na katero se obračamo danes – je nekakšen moment sprevračanja elementarnih pričakovanj jazzovskega habitusa.

Nova plošča, naslovljena Forfolks, je bila izdana decembra lani pri čikaški založbi International Anthem. V njeni srži je rekontekstualiziranje materiala, ki ga je Parker napisal kot član pretežno rockovsko orientiranih zasedb v 90. letih prejšnjega stoletja. Izjemi sta interpretaciji jazz standarda My Ideal in kompozicija Theloniousa Monka – Ugly Beauty. Vsega materiala se je avtor lotil sam. S kitaro in pedalnimi efekti. Kot multiinštrumentalist svojo oblast nad muziciranjem tokrat reducira in nastavi na svoje prvenstveno orožje – kitaro.

Ravno skozi omenjeno rekontekstualizacijo Parkerju uspe izzvati jazzovski fundament in na poseben način sprevreči pričakovanja v zvezi z njim. Če se je na plošči Suite For Max Brown opremil s hiphopovskimi nastavki in lahkotno, a elegantno inštrumentacijo, se na Forfolks v praktično vseh razsežnostih pritaji. V svojem bistvu je album izrazito repetitiven. Relativno preproste kitarske motive in njihovo ponavljajočo se naravo Parker uporablja za postopno grajenje melodičnih solaž in sporadičnih fraz. Te včasih razvije v širše tonalne ekspedicije, drugič se ustavi in notni sozven s pomočjo efekta razpotegne v doneči dron. Ravno to je tisti ključni trenutek sprevračanja konvencij. Ko Parker zvok tako razpusti, odveže od prvobitnega konteksta komada in ga spet priveže nanj, svoj izraz postavi v zanimivo dvojnost. V dvojnost kitarskega primarnega gradnika in njegove neposredne zvočne okolice. Slednje ambientalne medigre so tisti moment, ki avtorju omogoča nekakšno samonanašalnost, obračanje godbenega temperamenta k samemu sebi in njegovo hkratno razvijanje. Moment, ki Forfolks napravi v nekaj več kot zgolj kitarski izraz Jeffa Parkerja.

Album Forfolks ni razkošen, pretirano izstopajoč jazzovski izraz ali epohalen eksperimentalni poskus, kar se po tihem poraja kot nekritiški standard kakovosti jazzovskih stvaritev. Jasno pa ne pridemo daleč, če slednjega vzamemo preveč resno. Plošča je zajeten in v svoji preprostosti surov odraz avtorja, ki se tokrat globoko zarine sam vase. Lahko bi sicer rekli, da je prej nekakšna postojanka. Čas za razmislek, introspekcijo in reinterpretacijo preteklih glasbenih idej na kitarsko inštrumentacijo omejene matrice. A v bistvu Parker na Forfolks pokaže, kako spretno se znajde v raznolikih kompozicijskih formulacijah in kako suveren je, ko si prizadene obhoditi obče predpostavke polja jazzovskega ustvarjanja.