JIM O'ROURKE: Simple Songs

Drag City, 2015

Pred nami je vrnitev Jima O'Rourka, svoje dni s strani glasbene žurnalistike in kritike poimenovanega kar 'renesančni človek'. Vrnitev, ki to v resnici ni, saj O'Rourke v zadnjem desetletju še vedno neumorno ustvarja svoj žanrsko raznolik opus, nastanjen na Japonskem izven žarometov glasbene industrije, mirno potopljen v svoj mali untergrunt, iz katerega nam servira številna glasbena dela v sodelovanjih z številnimi glasbeniki v zanj značilni skrajno raznoliki maniri. Obenem nam je celo preko lastnega računa na bandcampu razprl vposluh v svoja arhivska dela, letos pa "out of nowhere" po dolgem času postregel z novim albumom intimno-ciničnih pesmi, poimenovanem 'Simple Songs'. Poimenovanje gre v skladu z njegovimi prejšnjimi tovrstnimi stvaritvami, ki jih je v dveh desetletjih beležila založba Drag City - 'Eureka', 'Insignificance',  'Bad Timing' in 'The Visitor'. Zadnji dve sta resda instrumentalna albuma, a se zvočno vtiskujeta v kontinuiteto, ki zveni v najnovejših, osmih preprostih pesmi. Te se že s poimenovanjem albuma vpenjajo v kontinuiteto omenjenih plošč, ki so poimenovane skozi razcep osebne in hkrati že distancirane drže, ki morda res deluje kot cinizem, a je hkrati očitno edini osebnoizpovedni O'Rourkov modus operandi, preko katerega se izpoveduje, a hkrati motri v iskrivi in obenem trpki grenkobi. 

Pričujoči albumi lahko kaj hitro delujejo kot svojstven osebnoizpovedni filter, ki občasno pronica iz morja več kot stotih O'Rourkovih plošč, s katerim se O'Rourke vrača in obrača k popularnoglasbenemu polju lastnega poslušalskega zorenja. To polje je enormno, O'Rourke je enciklopedija in ob tem skrajno študiozen, ki ponotranji glasbeni slog, stil igranja, zven, produkcijo, studijsko tehniko in ji skozi asemblaž izkušenj nato vtre lasten pečat. V primeru 'Simple Songs' je to zven rocka, popevk in pesmi nabuhlih sedemdesetih, v katerih je studijska tehnologija in razvoj nosilcev zvoka ter koncertno spektakelstvo rock, pop in folk poneslo k stremljenju k višavam klasične glasbe, k orkestracijam in obilnim aranžmajem. O'Rourke je v svojem snovanju doma v skrajni tišini in v skrajno nasičenem zvočnem prostoru, zato je ravno pravi za rehabilitacijo zvoka, na katerega reakcija je bil punk. Jim je tu zopet samotar, ki ščije proti vetru svojih kolegov, kot so Wilco, Bonnie 'Prince' Billy, Joanna Newsom, Bill Callahan in številni drugi, katerih podstat je v osnovi punk ali folk revival z občasnimi ekskurzijami v Apalaška gorovja. Slednja je Jim prehodil že pred leta nazaj, ko je sledil Johnu Faheyju, snoval v Gastr Del Sol, se pajdašil z Wilco, ustvaril 'Bad Timing' in ustvarjal v triu Loose Fur. Samosvojo americano, ukrojeno v pop pesmi, so zamenjale atmosfere in orkestracije Burta Bacharacha, Van Dyka Parksa in Randyja Newmana, Eltona Johna ter rockerski odtenki Genesis, Yes, Jethro Tull, Queen in poznih Led Zeppelin. Morda je na delu zgolj časovna distanca ali O'Rourkova nesporna avtoriteta v polju sodobne glasbe zadnjih dvajsetih let, da lahko danes zagrizem v to nabuhlo baročno pop tvarino. Predvsem pa gre tu zasluga prav O'Rourku in njegovi nepretenciozni liniji prej omenjenih plošč. Z njimi je tudi igraje in z eksperimentiranjem razpiral moje slušno polje, ki danes lahko ceni izjemno pretanjene aranžmaje s plošče 'Simple Songs' in izza njih čuje zven izvorne čustvene krhkosti, umetelno umeščene v slojevito polje melodij, melodičnih rifov in večglasnih refrenov, ki suvereno pljujejo skozi razsrediščeno žanrsko jedro malih pop orkestrskih mojstrovin brez pretenzij postati štadionske himne ali radijski pop rock spomeniki. Kljub pesmi 'Hotel Blue', ki zveni v maniri ekstatičnih, čustveno nabuhlih rokerskih baladnih ekspresij. Ali instantno privlačnega melodičnega hooka uvodne pesmi 'Friends With Benefits', uvodnega melodičnega kitarskega rifa, ki nato variira skozi raznoliko instrumentacijo vse do klimaksa godal. Celoten album je dejansko zven zahodnega MOR-ja sedemdesetih oziroma sredinske poti, hoje po 'middle of the road', ki sta jo kasneje izorala punk in sintetični pop. Izjemna obrtniškost v skladateljskem, aranžerskem, izvajalskem in produkcijskem smislu ga suvereno umešča v to linijo, s to razliko, da je podstat albuma skrajna intimnost. Intimnost, ki na nek paradoksen način hoče to tudi ostati, na ravni besedil, sporočilnosti, podobe albuma, promocije in umaknjenega lajfstajla njenega nosilca. Če ne bi šlo za Jima O'Rourka, bi 'Simple Songs' lahko malce pretirano označili ne le kot ciničen pristop k določeni glasbi, ampak morda celo kot svojstveno parodijo. O'Rourke je nekje za vesele flower power japonske fene in njihovo veselo čaščenje njegovega prvega tovrstnega izleta, plošče 'Eureka', rekel: 'to ni vesela plošča in žalosti me, da je proizvedla mizerne, veselo izgledajoče hipuzle'. 'Preproste pesmi' kaj lahko doleti ista usoda, saj ekstatičnost zvena prekriva izvorno podstat glasbe.

Na nek način se album umešča tudi v sodobno linijo singer-songwriterjev, ki se namesto okleščenih folk rock elegij raje zvočno umeščajo v linijo pop, folk rock croonerjev, kot je denimo Father John Misty. In oba druži izpovednost na robu med čustvi in cinizmom, ki se otepa tipične kritiške okarakterizacije glasbenikove iskrenosti. Ambivalenca, ki je tu na delu, je še intenzivnejša in konsistentnejša pri O'Rourku. 'All your love will never change me,' pravi refren zadnje pesmi 'All your love'. Jim v vsaki pesmi vzpostavlja in hkrati ruši določeno čustveno atmosfero in linijo, tako v bogatem zvenu kot na ravni sporočilnosti, vedno je nek grenkosladek twist. Ta twist je središče intimnosti in sporočilnosti albuma, ta skrajna točka dvojnosti in razcepljenosti, ki se skriva v jedru našega bitja izza javne fasade. O'Rourke ga glasovno upesnjuje na do sedaj najbolj suveren način, način, da ta ne ponikne v izjemnih orkestracijah, ki jih je tokrat prignal do skrajne točke obrtništva v melodičnem, ritmičnem, harmonskem in dinamičnem kontekstu form krajših pop pesmi skozi zvene in sozvene klavirja, orgel, godal, pihal in trobil ob klasičnem rock inštrumentariju kitar, bobnov in basa. Na nek način je skladateljski nivo plošče 'The Visitor' ukrojen v formo pesmi 'Simple Songs'.