JK Flesh: Posthuman

3by3, 2012

Glede na to, da Justin Broadrick že leta ne prebiva v kaki hermetični industrijski džungli, iz katere se je izvalil mutantski monstrum po imenu Godflesh, je morda na prvi posluh presenetljivo, da njegova glasba še vedno lahko zveni tako tesnobno in temačno. Legitimni poskusi, da v svoje delo vpelje nekaj svetlejših, zasanjanih nians življenja, so se še najbolje obnesli v zasedbi Jesu, ki pa se kljub iskrenemu trudu zdi eden izmed bolj medlih od množice projektov, ki jih je nanizal v svojih ustvarjalnih letih. Posthuman je Broadrickov prvi samostojni album pod imenom JK Flesh, nadimkom, ki mu ga je, medtem ko sta ružila še s Techno Animal, v šali nadel prav tako neizmerno plodoviti Kevin Martin, precej bolj znan kot The Bug. Stvar se je takoj prijela, psevdonim pa je Broadrick nato pokuril pri izdajah s Techno Animal in svojih izletih v čudaška elektronska močvirja, ki so gradila predvsem na izraziti ritmiki.

Album Posthuman in persona, povezana z njim, sta nekakšno uravnoteženje vsega, kar Broadrick počne v zadnjem času. Na festivalu Roadburn letos je denimo nastopil kar v štirih različicah: z Jesu, kot Final, White Static Demon in JK Flesh. Pri ostalih inkarnacijah gre za nekakšne intimne, meditativne introspekcije, JK Flesh pa je neke sorte vrnitev h koreninam. Le da so bile te korenine vmes izruvane iz industrijsko monotonega in kulturno zatohlega Birminghama ter presajene na podeželje Severnega Walesa. Tam je Broadrick med drugim zaplodil tudi podmladek in si zgradil studio, v katerem je nastal pričujoči album.

Posthuman, s katerega v podlagi poslušamo naslovno skladbo, je plošča, ki ne pušča dvoma o tem, da gre za izraz posameznika, ki je nezadovoljen s svetom, v katerem se je primoran znajti. Zdi se, kot da gre za tematsko nadaljevanje tiste apokalipse, ki so jo Godflesh napovedovali že s prvim albumom Streetcleaner. Pozicionirani smo v obdobju, ko mnoge vidike življenja obvladuje predpona »post«, kar je tako zelo apatičen in predvsem nespodbuden način obstoja. Kot da ne bi hoteli vedeti, kaj smo, ampak samo visimo na tistem, kar smo nekoč bili, ker ne znamo ali ne upamo naprej. No, Justin Broadrick precej dobro ve, kdo je, in nikoli ni skrival tega, da ga velik del človeške rase navdaja z nelagodjem, nezaupanjem in prezirom. Ni čudno, da se raje ozira k temu, kar bi človek lahko bil, če bi za sabo pustil tiste svoje vzgibe, ki nimajo več nobene zveze s tem, kar je naravno in človeško. Tako kot so bili Godflesh eden bolj zastrašujočih in neopredeljivih bendov, ki so nastali v poznih osemdesetih, je tudi pričujoča plošča zbirka raznolikih sentimentov, ki izvirajo ravno iz podobnega nezadovoljstva z okoliščinami. Le da Brodrick po svoji navadi popolnoma odstopa od tistega, kar bi poslušalec, ki o njem ve le to, da je kratek čas igral tudi z Napalm Death, lahko pričakoval. Zanimivo, tip, ki je brez dvoma odgovoren tudi za nastanek grindcora, se je taistemu žanru odrekel zelo hitro po njegovem spočetju. In kljub temu da je čistost ekspresije čustev tisto, k čemur ves čas stremi, je plošča Posthuman vznemirljiv labirint žanrov in kontroliranega nasilja, ki na trenutke spomni na lansko izdajo Music of Bleak Origin dueta Necro Deathmort. Broadrick že ves čas svojega ustvarjanja izpostavlja glasbeno nasilje in spopad s temo kot nekaj osvobajajočega in pristnega. Kot nekaj, kar morda smatramo za destruktivno in moreče, a je vendarle pomemben gradnik osebnosti v sodobnem obstoju človeka, če nam je sploh upravičeno še reči ljudje. Album namreč izraža precejšen dvom o tem.