Jo David Meyer Lysne & Mats Eilertsen: Kroksjø

Hubro, 2020
 

Če sklepamo po trenutnih trendih histerične družbene dinamike, se zdi, da smo že dodobra fatalistično pogreznjeni v milje postmodernega družbenega življenja, ki nas v znamenju dvoumnih stremljenj in prepletajočih se ter zamegljenih konotacij spodbuja k nadvse nepraktičnemu in neproduktivnemu polemiziranju. Skratka, zdi se, da vsi vemo vse in nič hkrati, vsi govorimo o vsem in o ničemer naenkrat. Ko pred drugimi branimo lastna stališča, moralno stagniramo in postajamo neobučtljivi in hladni, a hkrati hudo anksiozni in panični. Zatem kot logični nasledek takšnega stanja nastopi kočljiv občutek ujetosti, ki po nas za kulisami pljuva ob vsakršnem početju.

Tako, med drugim tudi z glasbo, iščemo izhod, bolj ali manj glasno distrakcijo, ki nas vsaj za trenutek odvrne od pogroma tesnobnih misli in tegobe samorefleksije. V tišini, torej ob navzočnosti zgolj lastnih misli, smo sami sebi nenadoma kruto izpostavljeni. Gola podoba lastnega Jaza je pogosto zahrbtno nejasna, dokler nas ne zadaneta kriza individualne identifikacije in brutalna kritičnost samopodobe.

Kaj pa, če pride do drugače zasnovanega glasbenega izdelka, takšnega, ki temelji predvsem na soničnem slikanju oziroma grajenju presunljivih zvočnih ambientov, ki poslušalca prej spodbudijo k introspekciji, kot pa ga pred njo obvarujejo?

Kot morda že sklepate, je koncepcija predmeta dela nocojšnje Tolpe bumov ravno te vrste. Gre namreč za partnerstvo norveškega kitarista Joja Davida Meyerja Lysna in kontrabasista Matsa Eilertsna, ki sta v mesecu maju pri sijajni, prav tako norveški založbi Hubro izdala čudovito 30-minutno slikovito zvočno figuro, upodobljeno v stilsko širokem polju abstraktne akustične eksperimentacije in samoživih ambientalnih fenomenov. Izdelek je naslovljen Kroksjø, kar je norveška beseda za jezero, ki nastane, ko se rečni okljuk toliko razširi, da ga struga odreže in s tem postane stoječa vodna površina. Slednje pa je hkrati prispodoba za sam način ustvarjanja na plošči. Vseskozi so namreč prisotni raznovrstni šumi in rahli topoti, ki so posledica dejanskega rezanja in dolbenja med fizično produkcijo gramofonske plošče. Tu torej nastopijo zgoraj omenjeni samoživi ambientalni fenomeni. Zdi se namreč, da je po fizični manipulaciji s strani avtorjev sam vinil postal enakovreden akter v končni sliki muziciranja. Plošča se torej suče sama zase, diha in ustvarja v popolnoma svojem polju improvizacije.

Izvorna zvočna struga, ki sta jo izdolbla glasbenika, se vije v nadvse minimalističnih, a vselej širokih, prostornih tokovih tekstur akustične kitare, pedal steel kitare in kontrabasa, kar poustvari vabljivo, zasanjano atmosfero. V določenih trenutkih, denimo v komadu Ålykkja, pa godba para popolnoma ponikne in na plano prodro skoraj srhljivi vložki ranjenega vinila. V trenutku je tako plošča prepuščena sama sebi, sama svoji groteskni umetniški viži, ki nas zvito zapelje v zanimivo posebno samorefleksijo. Naenkrat ostanemo v dvojnosti z vinilom, v sožitju z materialom glasbenega zapisa, za katerega se po le kratkem času zazdi, kot da nam ima za povedati nekaj dragocenega. Lahko bi rekli, da se v danem trenutku ti preprosti, predvsem pa rahli šumi odvijejo v občutno zanesljivejši racionalnosti kot naše misli same. Nam torej manjka le zavestno rahlejši ali prej mirnejši pristop k življenju? Hja, milo rečeno, Velika vprašanja.

Vsekakor je vredno še nekaj besed nameniti eterični melodiki akustične kitare, ki nas v skorajda srednjeveškem aranžmaju prvič obišče v drugem komadu, Forve. Inštrument se zatem razvleče v sanjave zvene odprtih akordov in na takšen ali drugačen način ostane navzoč skozi celotno ploščo. Igranje po svoje deluje virtuozno, a nikakor ne bahavo, prej skrbno premišljeno in z vsako novo notno koherenco izpopolnjeno z znatnim čustveno-nabojnim smislom.

Vsekakor je opazno, da album traja le dobrih 30 minut. Res je sicer, da bi s pretiranim raztezanjem glasbeni izraz najverjetneje izgubil na prepričljivosti, a preprosto ne moremo mimo dejstva, da se komadi zaključijo nekako nenadoma in s tem občutno prehitro. Sicer je res, da gre pri Kroksjø za fascinantno  grajenje zvočno zares barvitega ambienta, a se vselej srečamo z izdelkom, ki je zgolj okvirna podoba potenciala tega, kar bi lahko bila dejanska končna slika. Ob zaključku izdaja torej rahlo razočara, nas pa hkrati spomni, da si s Hubro tako rekoč zagotovimo vsaj po svoje obetavno plato.