JOHN GARCIA: John Garcia

Napalm, 2014

Hermano John Garcia, prvi glas Kyuss, Vista Chino, Unida in Slo Burn, zopet vzdiguje prah. To, da so bili legendarni Kyuss očetje stonerja, ki so delce kalifornijske puščave razpršili po celem svetu, drži kot pribito. Četrt stoletja je že od rojstva tega kultnega benda, katerega častitelji še danes in za vse veke vekov malikujejo albume Blues For The Red Sun, Welcome To Sky Valley in … And The Circus Leaves Town, s katerim so Kyuss leta 1995 odšli s scene. 15 let kasneje se je feniks vzdignil iz pepela in oživel upe na ponovno združitev.  Tokrat brez odlomljene peruti Josha Hommeja – ta je izkoristil moč visokega, še ne splahnelega, penečega se vala Kyuss in s Queens of the Stone Age v mainstreamu odpiral in nazdravljal s penino. Zaradi njega so bili prisiljeni prevzeti ime Kyuss Lives!, ki pa je tudi postalo kamen spotike. Nastali so Vista Chino, ki so lani brez steklenice šampanjca splavili pogojno rečeno „peti album Kyuss“ Peace, a se je ta v neobvladljivem zasmetenem internetnem morju izgubil zaradi overdoze informacij. V načrtu so imeli snemanje novega albuma, kakor tudi Unida, vendar je John Garcia pogledal v ogledalo in v njem uzrl Johna Garcio, najbolj distinktiven vokal desert rocka, dal bendoma košarico in začel delati na solo prvencu, projektu, s katerim je odlašal že predolgo. Istoimenski prvenec je kot tudi Peace izšel pri avstrijski Napalm Records, založbi, nekdaj specializirani za black metal, ki pa zdaj meče na sceno bengalke v obliki Karma to Burn, Monster Magnet, Cavalera Conspiracy …

Solističen dolgometražec Garcie ni tako distorziran in tudi ne zavit v meglice psihadelije, kakor bi od njega pričakovali, ne bo dosegel statusa nesmrtnosti, če jo kdo od smrtnikov slučajno pričakuje, je pa že zdaj kulten, pa čeprav le v simboličnem pomenu. Razlog je Ian Astbury, šef plemena The Cult, ki ga Garcia obožuje od malih nog, zato ne preseneča, da je nekaj komadov klonirano cultovskih, tako po energiji, ritmu in seveda barvi glasu, da bi jih še tako dobri poznavalci zlahka pripisali edinstvenim britanskim hard 'n' heavy rockerjem. Zvok albuma oziroma čiste, klasične rokenrol zasedbe na njem je primarno heavyrockerski in meji na  stonerske elemente. Garcia brez nepotrebne sintetike, kot nudist kaže, da ima jajca, glas pa brez dlake na jeziku vreščeče odpira album s komadom My Mind: „What the hell are you saying? Who in the hell are you talking to? Won't you leave me alone!“ Od njegovih projektov je še najbližje Unidi ali Slo Burn, kar nakazuje tudi demo komad slednjega benda, Cactus Jumper, ki je izšel na njihovem edinem EP-ju. Garcia ga je na novo preoblekel, nekoliko spremenil besedilo in mu dal novo ime - All These Walls. Na prvaku med odličnimi komadi na plošči je bas zaigral vedno prisoten in vedno odsoten nomad Nick Oliveri, druga priredba na plati pa je Rolling Stoned, komad kanadskih Black Mastiff, s skorajda indijanskimi ritualnimi back refreni. Prste je v album pomočil presenetljiv gost, absolutno vreden omembe, Doors Robby Krieger, ki v komadu Her Bullets' Energy – ki ga je Garcia napisal kot najstnik - na klasični španski akustični kitari odpira vrata v gotsko srednjeveški ljubezenski psihadelični svet Black Sabbath. Njegova opozicija je His Bullet's Energy, ki naj bi bil z njim en sam dolg komad, a ju je Garcia razcepil na ženski in moški pol. Fuzirani Flower je čisti odsev Iana Astburyja in mogoče aluzija na Wild Flower. 

Večino komadov in tudi kitarske dele - čeprav obvlada ta inštrument le za potrebo izdelave komadov - je napisal sam, producent Harper Hug pa ni pregloboko zarezal v njihovo tkivo. Večji posegi so bili le pri moduliranju glasu, čeprav se zdi, da je pretirana uporaba megafona odvečna pri glasovnih sposobnostih Garcie.