JOHN ZORN/THE DREAMERS: Pellucidar | A Dreamers Fantabula

Tzadik, 2015

Ne, The Dreamers niso neka združba, ki daje spletne nasvete za lucidne sanje, četudi se njihova glasba nenehno smuka okrog sanjarij in imaginacij. John Zorn, lahko bi rekli oče skupine, je leta 2001 presenetil z albumom »The Gift«, ki je bil glede na njegove prejšnje izdaje precejšen odklon s svojo dostopnostjo, ki ni ravno v prvi vrsti med vrlinami njegovega ustvarjanja. Leta 2008 je temu sledila prva uradna izdaja skupine The Dreamers, domiseln in zabaven set Zornovih kompozicij, zanimive mešanice filmske glasbe, tako imenovanega surf revivala, jazzovskega dotika in nostalgije. Skupina se je zbrala še na nadaljnjih albumih »O'o« in »A Dreamers Christmas« ter tudi v Zornovi »Masadi« na albumu »Masada Book 2: The Book of Angels, Vol. 14: Ipos«. Zadnja združitev skupine je po štirih letih le dočakala nove kompozicije na albumu »Pellucidar: A Dreamers Fantabula«.

Projekti sanjačev imajo skupno točko, in sicer sproščenost in razigranost. Pogosto imajo Zornovi aranžmaji za skupino tudi dodatno navezavo in niso samo čista improvizacija, izmišljotina, na primer navezave na filme, druge skladbe ali pa na primer interpretacije božičnih skladb. Kot da je sprožilec za skladanje za dotično skupino neka druga ideja v delu in so projekti prežeti ali z nostalgijo ali pa s fiktivnim svetom, ki jim služi kot pobeg iz njihovih siceršnjih muzičnih vod. Lahko bi se vprašali, če se glasbeniki umirjajo ali starajo tako, da se približujejo občinstvu, ali pa je glasbeni svet te skupine le neke vrste oddih. Ob številčnosti in raznovrstnosti projektov, ki jih ima John Zorn, takisto velja za vse glasbenike v skupini, bi lahko na projekt The Dreamers gledali kot na neke vrste dopustovanje. Kot da je nenavaden, rahel in mističen svet Pellucidarja resort nekakšne inačice sicer nevarnih in veliko bolj brezkompromisnih glasbenikov, ki pa se mu posvečajo z enako mero entuziazma.

V »A Dreamers Fantabula« so združeni zvoki nadnaravnega, čudovitega in domišljijskega in je posvetilo istoimenski avanturistični seriji zgodb »Edgarja Ricea Burroughsa”. Novela sloni na teoriji »Hollow Earth« in v zemljino sredico postavlja fikcijski svet elastičnega časa, nadrealističnih dimenzij in lastnosti, historičnih in primitivnih bitij ter univerzalnega jezika. Vse naštete elemente glasbeniki uspešno interpretirajo v jezik glasbe.

Zvok je celosten in kompakten, kompozicijsko skladbe ne izzivajo preveč, je pa zato znotraj njih toliko več prostora za preigravanje ali recimo raje igro med glasbeniki in podajanje mehkih melodičnih solov od »Saftovih« vezanih elektrificiranj pa do razpršenih in iskrivih zvokov vibrafona. Kenny Wolessen zelo razgiba skladbe, prav zvok vibrafona pa je ta, ki krasno sovpade s celotno fantazijsko zgodbo za albumom. Glasbeniki pa bolj kot pripovedujejo zgodbe, gradijo in rišejo skozi muziciranje krajino teh zgodb. 

Skladbe odzvenijo precej plesno in poletno, za kar tudi poskrbijo dobro odmerjene perkusije Cyra Baptiste in ritmiziranje Barona ter »laid back« osvežujoča basovska poplesavanja. Marc Ribot pri »Dreamersih« ni umazano neustrašen, ampak se zasidra v manj kitarskem efektiranem zvoku in skrbi za atmosfero ter akordično barvanje. Ima lebdeč zvok, ki bi ga prej prisodili Frisellu. Kot da smo v neki »space« eri ali pa se vračamo v začetke 80-ih v »Return to Forever«, ki ga album s svetovljanskostjo prikliče v spomin. Pa da ne bomo vlekli preveč vzporednic, ker je to ena izmed redkih. Žar glasbenikov in barva celotnega albuma sta sicer ravno nasprotna prej omenjeni plošči. Če je Return to Forever sinonim za prosojno modrino deževnih dni in introspekcijo, je plošča današnje Tolpe bumov v osnovi obrnjena navzven, kričeče pisana, humorna in kot nalašč za avgustovska pregreta ušesa. 

Sproščeno vzdušje in okretno instrumentalno razgibavanje, kjer še solaže ne presekajo ritmičnega toka, je dobrodošlo v ležernih dneh, kljub temu ali pa morda ravno zato v dobrih petdesetih minutah materiala plošča tu in tam izgubi intrigo. Tako lahko poslušalčevo koncentracijo zlahka odnese kakšna misel. Na nek način je pa tudi to osrednja nit plošče.