JOSÉ GONZÁLEZ: Vestiges & Claws

Recenzija izdelka
19. 2. 2015 - 19.00

Peacefrog, 2015

 

Osem let je tega, kar nas je moč Gonzálezovega pridušenega vokala s ploščo In Our Nature zadnjič zapeljevala. Kot otrok na Švedskem situiranih argentinskih priseljencev, ki so rodno državo zapustili po tem, ko je oblast prevzela vojaška hunta, je José González eden tistih avtorjev, katerih glasbo so zaznamovali konflikti, notranjimi demoni, zablode, iskanje svojega mesta pod soncem in poglobitev v notranjo zavest. Ni naključje, da eno od njegovih osrednjih pripovednih not zaobjema prav religija, s katero ima José González odprte račune. Kot izseljeni potomec ene najbolj religioznih južnoameriških držav, je v obmorskem Göteborgu prek kulture in glasbe doživljal drugačno reprezentacijo stvarnosti ter s tem tudi odklonilne poglede do religije in nenazadnje lastne identitete.

José González je na svojo avtorsko glasbo opozoril izredno hitro. Že njegov v lo-fi akustiko potopljen prvenec Veneer je bil deležen velike pozornosti javnosti in mu odprl pot v svet popkulture. Ljudi po vsem svetu so prepričevale predvsem čutne folkovske priredbe različnih veljakov neodvisne godbe, denimo rojakov The Knife, pa Joy Division in Massive Attack, ki jih je José González pridno vključeval na svoje studijske izdaje. A kakor naglo je rasla njegova razpoznavnost, vse bolj se je González puščal glasbi zapeljevati. Na pred dnevi predstavljeno tretje studijsko nadaljevanje Vestiges & Claws je bilo potrebno tako čakati dolgih osem let. Namesto tega smo odtenke njegovih umotvorov lahko lovili znotraj priložnostnih zvočnih zapisov ali reformirane mladostniške zasedbe Junip. Drži, José González glasbo dojema zelo osebno, kot skupek občutkov in hotenj. Prav tako se je tudi loteva. V dnevno sobo potisnjeni laptop, je edini element, ki poslušalca ločuje od Joséjeve literarizacije glasbe. Na raziskovanje človeškega obstoja se podamo skozi njegovo najmočnejše orožje, čutnosti, ki jo prinaša v surovih desetih zvočnih vinjetah z vsemi svojimi napakami.

Že s prvimi toni v ploščo González ustvari občutek, kot bi se čas za njegovo glasbo ustavil, ali bolje, kot bi njegova glasba časovnih okovov ne poznala. K temu velja prišteti tudi stilnost njegovega izrazja, ki ostaja sebi lastna zmes tenkočutnosti, krhkosti in pridušenosti. Plošča Vestiges & Claws sama po sebi ne prinaša korenitejših sprememb, še največji mejnik postavi neutrudno zankanje kitarskih linij, ki v večplastnem poigravanju predstavijo nekoliko toplejši zven same Gonzálezove godbe, toda v tako pretanjeni glasbi, kot jo premore svet Joséja Gonzáleza, imajo lahko ploski, žvižgi, udarci in vzkliki veliko večji učinek. V skupek lahko povezujejo precej širši krog glasbenih tradicij, kot jih lahko ponudi golo strunanje. Skladba Leaf Off/The Cave prinaša nadvse zanimivo pretakanje tako imenovane svetovne glasbe (world music), v samem načinu preigravanja pa je moč skozi ploščo začutiti močan vpliv afriške godbe, ki jo González vzame na pot intimnega popotovanja, s tem pa pokaže, da njegova glasba za preporod ne potrebuje veliko. 

Na plošči Vestiges & Claws je González sprejel pogumno odločitev, da se ogne priredbam ter poslušalcu odpre svoj svet. Ne glede na barvitost tematik, ki jih obravnava, je njegova glasba izjemno konsistentna, kdaj iz istega razloga tudi enolična, a za vsakogar, ki se bo uspel prebiti skozi navidezni suhoparni oblak, prinaša kar nekaj prijetnih intimnih doživetij.

 

José González - Leaf Off / The Cave
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.