Josephine Foster: Blood Rushing

Fire Records, 2012

„Ta spontana, skrivnostna reč narave – ti čudni dragulji, ki so anonimne stvaritve.“ pravi Josephine Foster, - tako nekako poveznjeno – celotnemu horizontu pesmi. Tako pravi razprostrtosti ljudske pesmi v smislu pesmi ljudi in pesmi življenja.

Trenutek. Ko družina pesem uvije v magično tančico doživetja najmlajše hčere. Takrat ne gre brati kulturne in zgodovinske, ljudske in avtohtone strukture konstelacije življenja. Takrat gre brati vsakdanjo, bližnjo, domačo in čutno dimenzijo večera, prijateljstva in družine. Tako gre zgodba Josephine Foster in njenega zlivanja tradicije ter trans-kontinentalne ljudsko-glasbene sodobnosti. Tradicija kot življenjska realnost specifičnih okolij in posameznik kot nomad, kot vpojna spužva v iskanju inspiracije individualni ekspresiji intimne življenjske izkušnje.

Tako albumi Josephine Foster dosežejo skoraj sinestezivno moč. Lokalni vplivi vedno resno zamaknjeni, intimno raz-kontekstljeni, spoštljivo u-sodobljeni. Muzikalni prijemi vedno prepričljivo izdelani, obrtno prepoznavni, individualno obarvani - a ne idiosinkratično posiljeni. Lirični momenti vedno smiselno in okusno prirejeni, konceptualizirani ter doživljajsko in čutno drobljeni.

Minilo je nekaj let od albuma This Coming Gladness, ko je Fosterjeva nazadnje diskografsko gojila avtorsko pesem. Vmes se je posvetila nekaj različnim projektom izvajanja tradicionalnega materiala. Uglasbila je poezijo Emily Dickinson in se posvetila izročilom Federica García Lorce. Letos je izdala tudi album Perlas, zvesto zbirko priredb španske folklore. Na Perlas se ji pridruži zasedba The Victor Herrero Band, grupa lokalnih glasbenikov zbranih okoli njenega moža Victorja Herrera. Herrero je kitarist, ki jo glasbeno spremlja že od selitve v evropo. Fosterjeva je namreč američanka iz Colorada, kjer je začela glasbeno življenje, ga nadaljevala v Chicagu, kjer je izdelala svoj talent in razvila okus po muzikalnih robovih. Pred odhodom v Evropo je Fosterjeva bolj odkrito eksperimentirala z free jazz basistom Jasonom Ajemianom v projektu Born Heller, takrat je znala tudi direktenje rockersko zaplavati z psych grupo The Supposéd. In, ko se sedaj vrnemo k njenem možu in že nekaj časa izbranemu kitaristu Victorju Herreru – vidimo nov tangenten gon naproti tradiciji na eni ter bolj raziskovalni avantgardi na drugi strani.

Tako pridemo k albumu Blood Rushing, ki je predmet današnje Tolpe bumov. Po nekaj časa je Fosterjeva spet doma v Coloradu s svojimi doživljajskimi koreninami in indijanskimi inspiracijami. S sabo pripelje izredno prikladen, aranžmajsko – v liniji tradicije – mehak zvok izbranega partnerja – kitarista, ki v najboljši meri pooseblja njenega raziskovalnega duha na izbrani poti tradicije. Herrero zna v nevpadljivo domiselno obrtno igranje vstaviti ravno prav rezke linije, ki glasbo držijo na delikatnem robu med sodobno izraznostjo in ljudskim prebiranjem. Tokrat se Fosterjevi na violini pridruži še Heather Trost, znanka iz zasedbe A Hawk And A Hacksaw, pa tudi naključni sodelavec - tolkalec Ben Trimble, ki se je zasedbi kot glasbenik pridružil šele na dan snemanja. To je potekalo na hitro – intuitivno.      

Ne gre za vsevednost, eruditskost ali disciplino in pridnost. Blood Rushing je izjemno lahkotna in raznolika zbirka samih zelo lepih komadov. Da jim ne rečemo spevni. Celotna plošča je v globine prežeta z izzivalnim glasbenim pristopom, vendar te globine površje le rahlo vzdrhtijo. Tako je pred nami glasbeno in besedilno izpovedno izjemno zanimiv album igranja vlog, otroških spominov na ruševine domorodskih duhov ter družinskega vsakdana. Na koncu gre za lepoto in dovršenost pesmi. Čudežnost glasbe in pomen besede.