Jpegmafia x Danny Brown: Scaring The Hoes
Awal, 2022
Si na partiju, hengaš s frendi, v ozadju poslušate muziko in naenkrat v roke dobiš telefon, ker je tvoja runda, da izbereš naslednji komad. V trenutku je glava prazna, kierkegaardovsko rečeno, udarita te anksioznost in omotica svobodne izbire in globoko v prsnem košu se porodi dvom o vsakem komadu, ki se ti utrne v megleni votlini tvoje betice, bojiš se namreč, da boš z neko preveč bizarno izbiro uničil mood žura, prestrašil vse tako zvane normie žanrske sladokusce in se pred njimi razkril za glasbenega avtista, kakršen v resnici po duši tudi si. Ta skrajno neprijeten in neroden občutek strašne eksistencialne groze je verjetno poznan mnogim na frekvenci 89,3 MHz, z vsem srcem pa se z njim poistovetita tudi dva od največjih raperskih bizarnežev sodobnega časa, Jpegmafia in Danny Brown. Toda Peggy in Danny sta vendarle modela s tako visokim ugledom in s tako visoko mero samozavesti, da se jima za te občutke in očitke o neprilagojenosti že dolgo gladko jebe. Še več, s ponosom sta na njih v mnogih pogledih celo zgradila dobršen del svoje glasbene kariere, družno pa sta jih zvočno spojila v albumu Scaring The Hoes, ki se mu posvečamo v Tolpi bumov.
Jpegmafia in Danny Brown sta imeni, o katerih ni treba na dolgo nakladati, saj sta oba že skoraj od samega začetka glasbenega udejstvovanja deležna ogromne pozornosti in podpore glasbene redakcije, zato bi bilo vsakršno preobširno opisovanje zgolj odkrivanje tople vode. Naj tako samo hitro zdrdramo, da je Jpeg aka Peggy eden najinovativnejših in najbolj pustolovskih raperjev-producentov zadnjih petih let, Danny pa je eden najspretnejših in najbolj unikatnih pljuvačev preteklega desetletja s trdno, nenadjebljivo in neprebojno diskografijo, jačo od kitajskega zidu. Glasbeni avanturizem, žanrski eklekticizem in vse čudaško ter obstransko so elementi, ki družijo ta posebneža, in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo ekscentrični dvojec združil moči in raperske firbce pogostil s skupno plato.
Album Scaring The Hoes je skupek številnih posebnosti, s katerimi sta outsiderja klasične hiphop scene v svoji karieri zaružila v nikoli prej orana polja in si z njimi zgradila vsak svojo edinstveno glasbeno pot, ki je naposled vendarle našla presečišče. Na plošči najdemo praktično vse elemente, zaradi katerih sta Peggy in Danny tako cenjena. Na eni strani obskurno in neortodoksno semplanje Jpega, ki krade posnetke svega i svašta in iz njih gradi odbite nagličane podlage, in na drugi Dannyjeva nečloveška sposobnost, da s svojim neprimerljivim ječečim glasom flowa na katerikoli beat, ki mu je serviran, četudi je ta skuhan v Peggyjevi eksperimentalni kuhinji; to sta dve najmočnejši plati njunega skupnega dolgometražca. Jpegmafia na njem drži vse produkcijske vajeti, nastopa pa tudi s svojimi rimoklepaškimi sposobnostmi. V njih kljub temu pogosto stopiclja daleč za Dannyjem, sploh ko so njegovi izlivi agresije in političnih ter popkulturnih referenc, ki obsegajo vse od pro wrestlinga do animeja, v komadih postavljeni ob bok Dannyjevim mojstrskim verzom, ki zafrustriranosti ne obračajo zgolj navzen, temveč tudi navznoter v trenutkih, ko se Brown sooča s svojimi demoni, zaradi katerih se je nedavno žal zopet moral zateči na odvajanje.
Najpogostejša povezovalna lirična nit gobezdačev je njun odnos do glasbene industrije in pa to, kako se kot neprilagojenca sploh znajdeta znotraj komercialne glasbene mašinerije, ki za njuno čudaškost kajpada nima prostora. Danny se denimo po skoraj sedmih letih še vedno ni popolnoma izkopal iz finančne luknje, v katero je padel zaradi pucanja semplov z izvrstno plato Atrocity Exhibition, Peggy pa že od začetka svojega delovanja publiko primarno odkriva po nišnih internetnih kotičkih. Ravno to digitalno polje svetovnega spleta je tudi aspekt, ki je blizu tako Peggyju kot Dannyju. Oba namreč v prostem času lomastita po internetnih greznicah 4chana, Twitterja in Reddita, iz katerih je kot vira inspiracije navsezadnje tudi priplavala memovsko naslovljena plata Scaring The Hoes. Vpliv internetne kulture je izrazito opazen v njunem pogostem sklicevanju na razne spletne forume in fore, tako v intervjujih kot tudi v samih besedilih aktualnega albuma.
Plošča Scaring The Hoes je v svojem sržu tako na nek način produkt interneta dveh internetnih modelov za internetno publiko. Če rahlo zbanaliziramo oceno, bi lahko presodili, da Peggy in Danny s kakofoničnim, a obenem vendarle nekako harmoničnim dolgometražcem ne ciljata na starošolske raperske puriste, temveč prej na raperske avtiste, ADHD-jevce in bipolarneže, ali z eno besedo na ekscentrike v nič kaj pejorativni rabi teh oznak. Na prvem mestu Scaring The Hoes funkcionira kot eksperiment, kurioziteta in odgovor na vprašanje »How far can we go?«. Želja pripeljati glasbeni avanturizem do kaotičnih ekstremov in potešiti tako svojo radovednost kot radovednost ljubiteljev obstranskega raperskega izrazja je cilj, ki ga je dvojec s skupnim albumom gotovo realiziral. Morda se komadi s plate ne bodo predvajali na prijateljskih žurih, odmevali po klubih, doneli iz spimpanih avtomobilov po ulicah getov ali zasedali kakršnihkoli visokih ali nizkih mest na komercialnih glasbenih lestvicah, jih bodo pa gotovo še dolgo čislali raperski nepravoverneži, ki so skozi leta v Peggyju in Dannyju prepoznali nekaj unikatnega in se poistovetili z njuno težnjo po bizarnosti, čudaškosti in neprilagojenosti.
Prikaži Komentarje
Komentiraj