J.R.Plankton: Neon

Karaoke Kalk, 2012

Tokratno izdajo oddaje Tolpa bumov namenjamo prvencu dvojca J.R.Plankton, ki ga sestavljata Jens Strüver in Robert Ohm. Tako sta začetnici njunih osebnih imen torej prispevali tale »J.R.« v poimenovanju J.R.Plankton. Plošča, naslovljena 'Neon', je izšla pri nemški založbi Karaoke Kalk, kateri bomo namenili naslednjih nekaj besed. Leta 1997 jo je ustanovil Thorsten Lütz in jo poimenoval po Kalku, torej po proletarskem predelu Kölna. Tam je založba uvodoma tudi delovala, pred sedmimi leti pa se je preselila v Berlin. Pod njeno streho najdemo slogovno precej raznolike ustvarjalce - med njimi so na primer Tolouse Low Trax, Guido Möbius, Hauschka s svojimi začetnimi izdajami, pa tudi Jens Massel, ki je tukaj povil plošče tako pod imenom Senking kot tudi Kandis. Skupna pa jim je zagotovo določena zagonetna prefinjenost, ki jo je slišati v njihovih izdelkih.

J.R.Plankton je svež spoj dveh glasbenikov z delno različnih vetrov. Jens Strüver je znan kot vodja berlinske založbe M=minimal, predvsem pa po sodelovanju s pred letom dni preminulim legendarnim Conradom Schnitzlerjem, med drugim nekdanjim članom kultnih zasedb Tangerine Dream in Kluster. Druga polovica tandema J.R.Plankton - torej Robert Ohm - pa sploh velja za studijskega »maherja« in multiinstrumentalista.

Uvodni komad 'Musique Electronique' otvori ploščo z izrazito elektronsko starošolsko noto, celo do te mere, da daje vtis osebnega poklona pionirjem tovrstnega glasbenega ustvarjanja. Starošolski pridih nasploh pa plošči daje tudi prisotnost preprostih arpeggiov in po kozmični neskončnosti dehtečih oscilacij. Nadalje pa komad 'City Jungle' prinaša melanholijo urbanega življa, ki je, tako kot pogosto v realnosti te dimenzije obstoja, zgolj subtilno prisotna, morda celo nekoliko potlačena. Hkrati pa se izrazno navezuje na občutje prej omenjene kozmične brezmejnosti, torej v mnogih pogledih tej urbani dimenziji nasprotne ravni.

Naslednji komad 'Sundance' prinese plošči nekaj tako rekoč fizične razgibanosti z zafankanimi prijemi, ki namigujejo na vrtince dejanskih plesnih norij, vendar pa se k sreči ravno še ujamejo na meji pretirane oziroma posiljene razigranosti. Temu sledi najbolj introvertiran komad na plošči, naslovljen 'Nakamura'. Gre za desetminutni atmosferični izlet, ki s svojim kontemplativnim karakterjem deluje kakor nasprotje predhodnega komada, morda celo obrat kot njegovo smiselno nadaljevanje. Album sklene izrazito onomatopoetična prav tako desetminutna skladba 'Regen', torej 'dež' v prevodu, ki s svojo mantričnostjo kar nekako navaja k temu, da bi ploščo ponovno poslušali spočetka.

Pred nami je torej pulzirajoče poetičen prvenec, posledica očitno uspešnega spoja dveh vznemirljivo kreativnih umov ... opremljenih z nevsiljivo vrlino pošiljanja zunanjih sublimnih dražljajev in njihovega pretvarjanja v brkljanje po človekovem »podkožju«.