JUANA MOLINA: HALO

Crammed Discs, 2017

Če bi magijo in herezijo lahko hkrati pretvorili v zvočni fenomen, bi gotovo naslov predstavnice le tega nosila - tudi na domačem terenu že dobro poznana - argentinska glasbenica Juana Molina. Njena glasba se tematsko spogleduje s folklornimi in mitičnimi prvinami, sicer pa polzi med folkovskimi, popoidnimi ter avantgardnimi impulzi in se spretno izmika našim poskusom žanrske definicije. Šepetajoč glas, ki ga avtorica skrbno varuje že od samih začetkov v poznih devetdesetih, ga preizkuša in raziskuje v vseh njegovih razsežnostih, jo tako v domačem kot v svetovnem prostoru postavlja kot edinstveno vokalistko znotraj pač svojstvenega žanra.

Juanin zvočni mundus so medsebojno neuravnotežene instrumentalne montaže, zrcalni odzveni in številni dekorativni utripi, ki jih izmenično povezuje, razmejuje ali ukrivlja nežen in morda, kar se tiče povsem intuitivne umestitve avtorice v določeno generacijo, že kar zavajajoč dekliški vokal. Vemo namreč, da ne gre za mlado glasbenico, torej seveda niti za dekle v običajnem pomenu besede. Na novi plošči Halo se Molina znova kaže s svojim šepetajočim in katarzičnim zvenom glasu, ki se vije okoli minimalističnih instrumentalnih odzvenov. Četudi se morda na prvi posluh zdi, da je avtorica sledila že ustaljenim tirnicam, pa prav ob njenem vokalnem izrazu začutimo preobrat. Avtorica se namreč ne dokazuje več v vseh svojih vokalnih razsežnostih, temveč v posluh ponuja dozorelo, sebi najustreznejšo in izpopolnjeno tišjo različico, s katero brez večjih odstopanj narekuje mistično razpoloženje skozi celoto dvanajstih skladb s plošče Halo.

Skrivnostna in metaforična besedila, ki opevajo rituale, čarovništvo in prikazni iz sanj, so ovita v hipnotične ritme, spremenljive speve, mestoma pa so začinjena tudi s tolkali ali raskavimi odzveni kitare. Molina si je navedene tematike, ki se sicer dosledno pojavljajo skozi različne izrazne umetnosti, z umirjenim in osredotočenim pristopom tu izposodila in jih občutno prizemljila. Z neobičajno distanco in obširnim znanjem je razne vraže posvojila kot spomine na lastna dejanja in jih uporabila kot metafore v namen ponazoritve splošnejših čustvenih stanj. Kar dela novo ploščo Juane Molina tradicionalno asketsko, je varčnost s čustvenim sentimentom. Zanjo so namreč značilne grozljive in turobne skladbe, v katerih ni dovolj prostora za vsiljivo dramatičnost. S ploščo Halo smo vseskozi priča mračnim vsebinam, na katere Molina vsakič znova odgovarja z iskreno apatijo. V uvodni Paraguaya protagonistka denimo pripoveduje o zastrupitvi ljubljene osebe, vendar brez oklevanja situacijo tudi izpusti iz rok in se z njo ne obremenjuje. Najbrž je ravno uprizorjena brezbrižnost avtorice tisti obraz plošče, ki ohranja prigode iz skladb prej stvarne kot pa pravljične ali nadrealistične.

S ploščo Halo se je Molina poslovila od lastnega domišljijskega vrelca idej in se raje poslužila lokalnih vraževerij in verovanj. Interpretacija teh pa ni očitna zgolj v besedilih, temveč tudi v strukturni in melodični dinamiki skladb. Kot bi vsaka posamična skladba prispevala k zapolnitvi osrednjega rituala, ki pa ni ne časovno ne geografsko opredeljen. Molina se z domnevnim ritualom oziroma z večplastnim nadnaravnim fenomenom skozi ploščo, tako se zdi, spoprime v treh različnih fazah. Sprva z odrezavimi impulzi v skladbah Paraguaya, Sin Dones, Los Pies Helados in Estalacticas ustvari vtis o aktivnem vplivu vraž na nek zamejen prostor, v katerem se sama giblje. Nato se preko robustno zvenečih skladb Lentilsimo Halo in Callculos y Oraculos posveti interpretaciji posledic nadnaravnega. Nazadnje pa kot vezivo med vzrokom in posledicami nadnaravnih sil uporabi neverbalno govorico in ob tišjem preostanku plošče s šepetavimi glasovi poustvari onstransko vzdušje.

Molina je novo ploščo oblikovala previdno ter s tokrat ožjim naborom glasbenih inštrumentov. Izhaja iz preprostih ritmov in melodij, s čimer oblikuje duhovno sugestivne skladbe, ki so inštrumentalno bolj ekonomične, kot smo jih sicer vajeni. Na mistične tišine se lepijo eklektični trki, kitarski zavoji in ganljive retrovibracije, ki v kombinaciji s prepoznavnim glasom ohranjajo mračno žlahtnost, radovednost in nepredvidljivost. Ploščo je v večini posnela kar sama z manjšim doprinosom producenta Odina Schwartza.

Plošča svoj najbolj intimni nivo doseže v trenutku, ko poslušalec neobremenjeno sledi tokovom misli, oziroma ko se ne osredotoča na ploščo kot skupek razmejenih skladb. Ravno skozi zgolj blaga in umirjena razpoloženjska nihanja se poslušalec lažje najde v pripovedih, ki v španskem jeziku na platnu otožnih melodij izpadejo še bolj verjetne in resnične. Četudi so skladbe obarvane z nadnaravnimi prvinami, jih je Molina uspela dobro uporabiti ob izražanju abstraktnih čustvenih stanj, za katere je jasno, da so njena lastna, težko pa jih je dešifrirati. S subtilnimi spevi in melodijami se kot boginja povzdigne nad peripetije praznoverja, ter v kombinaciji z drzno albumsko naslovnico prodre globoko v misli zavzetega poslušalca.