Jukka Nousiainen: Ei enää kylmää eikä pimeää

Jukan Musiikki, 2018

Redke so prilike, ko nas doseže kakšna zanimiva rock’n’roll izdaja s severnih koncev Evrope, natančneje s Finske. Tam so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zelo navdušeno sprejeli prihajajoči val rock’n’roll glasbe, ki je s seboj prinesel še raznolike oblike ameriške ljudske godbe. Zdi se, da se je takšno navdušenje skozi leta v veliki meri obdržalo, vsaka nova generacija je namreč pustila svoj lasten nov pečat. Finski glasbeni navdušenci so razglašali svoje lokalne zvezdnike in favorite, ne da bi se pretirano osredotočali na tuje glasbenike. S tem se je skozi čas izgradila močna scena, ki redko komunicira s širšo regijo in mednarodnim dogajanjem in tako postala popolnoma samozadostna.

Izoliranost te finske scene bi lahko pripisali tudi dejstvu, da večina tamkajšnjih bendov in avtorjev poje v finščini. A kot glavni razlog se vseeno izpostavi predvsem nezainteresiranost večine tamkajšnjih glasbenikov, da bi se dejansko predstavili tujim poslušalcem. Tako je število plošč, ki dejansko zapustijo to okolje, zelo majhno. Ena takšna izjema je tokrat obravnavani album finskega avtorja Jukke Nousiainena. Jukka je 36-letni mladenič z juga Finske, ki je zadnjih dvajset let večinoma prebil kot član različnih lokalnih garažnih bendov. A v zadnjih nekaj letih se je kot njegov osrednji projekt izpostavil njegov solo projekt, v katerem ustvarja pod lastnim imenom in vse vključeno izvede sam – vse kompozicije posname v domačem studiu, plošče izda pri lastni založbi brez hude promocijske mašinerije v ozadju.

Tokrat obravnavani dolgometražec Ei enää kylmää eikä pimeää, kar bi se v približnem prevodu glasilo Ni več hladu in teme, je tretja samostojna plošča v avtorjevi diskografiji in lahko bi rekli, da v primerjavi z njegovim predhodnim ustvarjanjem precej odstopa. S prvim albumom iz leta 2014 je Jukka prikazal blago nabrito rock’n’roll naivnost. A dve leti kasneje se je z novo ploščo Jukkov pristop obrnil, to obdobje sta močno zaznamovali predvsem umirjenost in folkovska intimnost. Za tokrat obravnavani tretji album pa bi lahko rekli, da predstavlja resen in dobro premišljen korak naprej, korak, ki na čuden in zavit način vstopi v bolj popovske vode. Čeprav se plošča uvede v tipičnem počasnem spaghetti western formatu, se ta čez nekaj komadov začne preobračati, postaja bolj razigrana in že s četrtim komadom doseže svoj najbolj izrazit popiš trenutek. Prav četrti komad Jukan Tehdas sarkastično zazveni kot evrovizijska tralalajka, ki pa jo Jukka izvede popolnoma resno. V nadaljevanju plošče Jukka nadaljuje s svojimi kitarskimi popevkami, v katere občasno vključi bluesovske in folkovske vplive, ki prikladno razširijo kontekst plošče.

Morda bi v osnovi lahko trdili, da Jukkov izraz spominja na ameriške folk izvajalce, kot so Neil Young in podobni. A Jukka se v svojo glasbo ne boji vključiti dodatnih vplivov, ki ga oddaljijo od prvotnega folkovskega miljeja – denimo specifične obogatitve komadov s sintetizatorji, občasne zvočne zanke in odmevi ali enostavni kitarski fuzzy vpadi, ki tu in tam razgibajo potek plošče. V primerjavi s predhodnimi ploščami Jukka tokrat vnese vedrejši duh, ki v nobenem trenutku ne ogrozi zrelosti plošče. Ob tem pa motivi v skladbah segajo v različne smeri – od trapastih fiktivnih srečanj med ljudmi do razočaranja nad uničevanjem narave in človeštvom nasploh.

Jukka Nousiainen je s svojim tretjim albumom prikazal zrelo razširitev svojega ustvarjanja. Skozi ploščo se najpogosteje poigrava z zgodnjimi hillbilly sentimenti, s čimer v ospredje stopi njegova značilna rock’n’roll drža. Jukka se zna občasno vzdigniti kot močno samozavesten rocker, spet drugič pa kot čustven, intimen kantavtor. Jukkov album vzbuja nostalgijo, kakršno pogosto srečamo tudi v filmih znanega finskega režiserja Akija Kaurismäkija – filmih, v katerih bi se zlahka znašel tudi Jukka, saj jih Kaurismäki pogosto zaznamuje z nastopi glasbenikov iz sorodnih glasbenih miljejev. Takšne nostalgije torej ne vidimo kot slabosti, Jukka je namreč uspel ustvariti raznolik, neodvečen in hkrati zabaven izdelek, ki si ga bomo z veseljem zavrteli tudi v prihodnosti.