JULIA HOLTER: Tragedy (Leaving Records, 2011) (ponovitev 18. 12. 2011 ob 00.30)

Mlada ameriška skladateljica in pevka Julia Holter skozi konceptualni okvir, v katerem izhaja iz starogrške Evripidove tragedije o Hipolitu na izjemen način obudi arhetip spoja besede in glasbe. Pri tem izhaja iz sodobne klasične glasbe s prakso terenskih posnetkov, poigravanja z zvočnim spominom starih, zbledelih plošč in spoja sintetičnih zvokov z dromljanji harmonija in akustičnih glasbil, nad katere se prikrade njej sanjavi, lebdeči glas.

* Mlada ameriška skladateljica in pevka Julia Holter na plošči 'Tragedy' skozi konceptualni okvir, v katerem izhaja iz starogrške Evripidove tragedije o Hipolitu na izjemen in predvsem samosvoj način obudi arhetip spoja besede in glasbe. Pri tem izhaja iz sodobne klasične glasbe s prakso terenskih posnetkov, poigravanja z zvočnim spominom starih, zbledelih plošč in sodobnim vzorčenjem zvokov ter spoja sintetičnih zvokov z dromljanji harmonija in akustičnih glasbil, nad katere se prikrade njej sanjavi, lebdeči glas. To je mladi a suveren glas, ki na Tragedy skozi heterogenost zvokov in pristopov in preko nasičene atmosfere išče emocionalno tvarino v glasbi in šumih, skoznjo pa tke skupinski zven med avantgardo in sodobnim podtalnim popom.

'Tragedy' lahko poslušamo skozi hipnagogični pop in postmoderni pastiž, spravimo ga celo lahko v kontekst retromanije, kot jo v svojih zadnjih delih zarisuje Simon Reynolds. Na njem boste našli v sladkoben odmev zavite sintetične zvoke, široko uporabo zvočnih vzorcev, ki se poigravajo z našim zvočnim spominom, sanjavost in sladkobnost new agea in pop kulturnega kiča osemdesetih let prejšnjega stoletja. Če je ta dremavica skozi sodobno ameriško podtalje, v katerem operira tudi Julia Holter, razkrila senco, prikazen, duh pop kulture v sodobnem podtalju, je ta v njem zdaj že razkrita, kot je razkrita tudi odvisnost pop kulture od svoje preteklosti. To ne pomeni, da sta ju na dan privlekla David Keenan ali Simon Reynolds, temveč, da je doživela refleksijo v samem ustvarjanju, ki se na najbolj imeniten način odstira prav skozi pričujočo ploščo. Prikazen postane namreč pri Juliji Holter kompozicijsko sredstvo, odvisnost od preteklosti pa se odstira na ravni zvoka, v njegovi akuzmatičnosti, z uporabo citatov in odmevov kot zvočnih entitet, s katerimi gradi čustveno atmosfero te skrajno senzibilne in čutne glasbe. Pri tem jih Julia Holter vpne v zelo sodoben kontekst razbiranja zvokov na ravni ozadnjega šuma, kjer ni razlike med zvokom in hrupom iz okolja ali všečno, kičasto melodijo, niti med glasom kot izstopajočo povednostjo pričujoče zvočne pripovedi.

Njena osnova je Evripidova zgodnja tragedija 'Hyppolitus', Holterjeva celo ohrani njen formalni značaj z uvodom, interludijem in finalom, v zvočni zgradbi lahko zaslišimo celo zbor, za besedila posameznih pesmi pa ji skoraj v celoti služi izvorno besedilo. Vendar pa je njena interpretacija bazirana izključno na zvoku, torej ne sledi izvorni kronološki narativi tragedije, temveč jo podreja zvoku. Skozenj se v prefinjenem občutku prepletajo in oplajajo različne zvočne govorice in žanrske ter stilske usedline. Te niso zgolj spominski fragmenti z lastno entiteto, niti niso zastrti skozi ekscesno uporabo echo efekta, temveč zvočne entitete jasno in ostro vpete v samo kompozicijsko logiko in celoten koncept dela. Ti dve osnovi sta tudi izvirna moč plošče, ki jo loči od morja v reverb potunkane glasbe sodobnikov. Če ti z njegovo uporabo delno maskirajo in mistificirajo strategije pop glasbe, vpete v bolj eksperimentalna sozvočja, je Holterjeva tu dosti bolj ostra in prefinjena hkrati. Skozi glasbo nam namreč pokaže dejstvo, da so te strategije v njej že vedno prisotne!

Na ralične načine lahko ta pristop poslušamo v osmih pesmih albuma, v katerih Julia Holter uporablja glas, terenske posnetke, sintetizatorje zvoka, harmonij, violončelo, ritem mašino, saksofon, sempler, vokoder, komorni ansambel in zbor. V pesmi 'Trying To Make Yourself A Work Of Art' Julia Holter skozi tolkalski disonantni pulz in hladno pojočo repeticijo ujame zavist Afrodite naproti Artemiji, ki jo smelo vpne v razpelo estetskega in etičnega branja umetnosti kot lepote in dobrega, hkrati pa razgali pozicijo Hipolita kot nemogočo pozicijo 'čiste duše', kot nemožnost branja lastne pozicije, ki jo izrazi verz 'What your mind/ so sound and safe/ cannot know. This was my plot'. V skladbi 'So Lillies' pa ponudi še drugi način poslušanja. Jedro skladbe tvorijo terenski posnetki, iz katerih dobesedno pronica skladba in se vrne nazaj v polje prelivajočih se šumov. S tem ponazori sodobno poslušanje tišine in šuma, heterogenega pomenskega polja, ki šele z ojačitvijo posamičnih segmentov vstopi v polje pomenskega. To je strategija marsikaterega današnjega skladatelja sodobne glasbe, pri tem pa ne gre pozabiti, da je Julia Holter akademsko izobražena skladateljica, ki je študirala na CalArts, torej tam, kot sta študirala tudi Ariel Pink in John Maus. V tem je šla Julia Holter na plošči 'Tragedy' bistveno dlje kot vsi njeni sodobniki do sedaj, tako oba omenjena, kot vsi ostali lo-fi ustvarjalci, ki so izšli iz polja hrupnih zvočnih praks.

Julia Holter se je ravno skozi prisluškovanju ozadnjemu šumu izognila fetišizmu podob in pomenske uporabe različnih žanrov pop kulture osemdesetih, ki jih fetišistično uporabljajo njeni sodobniki. Hkrati pa kljub temu ustvarila (z)godbo, v kateri lahko slišimo odmeve zasedb ala Cocteau Twins, sanjavo sladkobnost Enye, bolj nadrealistične mehkobe Julie Cruise in konceptualno ostrino Laurie Anderson. Ob tem pa na sebi lahko razbiramo tudi usedline sintetičnega popa osemdesetih, vplive minimalizma, neoromantike v klasični glasbi in njenih avantgardnih odvodov.

Simon Reynolds se v svoji knjigi Retromania skozi tolmačenje neznosnosti skrajno retro usmerjene pop industrije usodno vpraša: 'Ali je ta retromania smrtno zvonenje za vsako originalnost in posebnost'. Plošča 'Tragedy' Julije Holter ne ponuja odgovora, vsekakor pa širi debato skozi skrajno čutno, predvsem pa samosvojo glasbeno izkušnjo.

pripravil Luka Zagoričnik