JULIA KENT: CHARACTER

The Leaf Label, 2013

Ko sem prvič slišal glasbo z albuma Character, je ravno začela brsteti pomlad, in medtem ko se je sestavljal pričujoči tekst, je bil zunaj topel in prijeten »poletni« večer. In zato je težko nedvoumno interpretirati razpetost v recepciji tega molovskega in razmeroma otožnega ploščka, ki ga je kot svoj tretji solo album posnela v New Yorku bazirana čelistka Julia Kent. Slednje se je najevidentneje mogoče spomniti iz rock benda Rasputina ter iz njenega sodelovanja v kolektivu Antony & The Johnsons, pa seveda še iz na Youtubu dosegljivih duetov s samim Antonyjem Hegartyjem. Kot referenčni razpon njenih sodelovanj velja omeniti še umetnike in zasedbe, kot so Sex Mob, Devendra Banhart, Jarboe, William Parker ter Norah Jones. Očitno gre torej za iskano inštrumentalistko, ki pa se že precej časa ukvarja s čelom tudi solo. Uporablja ga vzporedno z računalnikom, kjer nasnemava ter obdeluje tako svoj inštrument kot tudi nabor terenskih posnetkov.

Splošno gledano je Character precej na liniji prejšnjih dveh albumov ter enega EP-ja in po sili razmer bi se lahko dejalo, da gre za cinematično sodobno klasiko. Kentova ima namreč klasično izobrazbo in tonalna logika večine skladb z albuma je precej generična, z vrsto melodičnih deja-vujev. Za funkcioniranje sugestivnosti glasbe je takšen pristop nemara edinole efektiven, poleg tega pa precej po svoje parira svoj inštrument z reverbi in delayi, pa s posnetimi prasketanji, ki se razširijo v ritem, celo z drobci klavirja, ne nazadnje pa gre tudi za sopostavljanje inštrumenta s samim seboj. Nič posebej revolucionarnega, z ozirom na prejšnje albume tudi ne posebej drznega ali celo eksperimentalnega. Ključno je torej preprosto to, da gre za prelepo glasbo. Takšno sicer, ki se nič kaj sramežljivo spogleduje s kičem in ki je v svojem patosu precej nasičena, a ki je v končni bilanci občutena, nežna, občasno epska in optimistična ter spet drugič hudo temačna. Je kanec otožna in vseskozi filmsko zgovorna.

Na albumu, dolgem le malo čez 40 minut, je okroglih deset komadov in vzporedno s tem tudi deset bolj ali manj distinktivnih atmosfer. Uvodni Ebb se zdi bolj kot uvodna skica, kot impresija, v kateri se stkejo tako bolj optimistični kot tisti bolj grenki deli plošče v en sam naraščajoči val godal. Bolj epski in celovit je že naslednji komad Transportation, v katerem se čez eno ritmično, s prsti odigrano sled nanaša z lokom vlečena melodija. Preprosta in premočrtna struktura s svojo evokativnostjo sproti poraja svojo gibljivo sliko, podobno pa je tudi z naslednjimi nekaj komadi, ki precej ličijo celo na kake Godspeed You! Black Emperor oziroma na tisto, česar smo bili vsaj njega dni vajeni s strani založbe Constellation. Takšna zadeva je na primer Tourbillon, verjetno vrhunec plošče, ki je obenem najbolj klišejska in tudi najbolj karakterna skladba s plošče. A Julio od Godspeedov vseeno loči precej soničnih in čustvenih razdalj, saj Character zaznamujeta predvsem introvertna intimnost ter na neki način precej vsakdanji patos. Vseeno pa je najzanimivejši del albuma verjetno skladba Kingdom, ki dodobra zabrede iz rutinirane melanholije. Zveni kot estetizirana tematizacija z duhovi obljudenih ruševin in v njej se Julia edinkrat dostojno poslovi od klasičnega zvena solo violončela. Asociativno zlahka zaplavamo h kakim Throbbing Gristle, in prav s tem komadom se plošča izmakne svoji relativni homogenosti in občasni predvidljivosti.

Ob vseh nanizanih pomislekih pa ni težko razumeti, čemu je nasproti prejšnjima dvema ploščama novi Julijin album naletel na precej bolj množičen odziv in tudi na izredno pozitivno recepcijo. V kakem drugem letnem času ali ob drugačnem čustvenem dispozitivu poslušalca oziroma recenzenta ponuja Character fenomenalno, izjemno dostopno glasbo, hudo primerno za soundtrack raznovrstnih otožnejših stanj vsakdana. Vseeno gre upati, da bo pri nadaljnjih izdajah Julia tudi kaj bolj drzno posegla v zvočno tvar in teksturo svojega inštrumenta ter se bo bolj ambiciozno posvetila strukturi skladb. Character je namreč dovolj dober album, da bi bil lahko tudi precej boljši, nemara kaj manj milozvočno benigen in kanec bolj karakteren. Tako pa je pač le –lep.