JUNEsHELEN in Alja Petric: Zvočne krajine – Spevi & Arije

Modra Safira, 2020

Če že pregovorni ptički na veji – tisti, kajpak, ki gnezdijo v okolju našega radia – čivkajo, da pri nas premoremo kar nekaj odličnih vokalnih improvizatorjev v polju improvizirane in eksperimentalne glasbe, kot so Irena Tomažin, Tea Vidmar ali Žiga Jenko, smo proti koncu lanskega leta dobili še album, ki eksperimentalno rabo vokalov postavlja v okvir bolj strukturiranega, a zato nič manj nekonvencionalnega zvočnega izraza. Ta se dotika več žanrov, od elektronske in ambientalne glasbe do nove komorne glasbe in namišljene ljudske godbe, vse naštete idiome pa sooča in združuje v enovito in konsistentno zvočno sliko.

Govora je o tandemu JUNEsHELEN in Alja Petric – pod prvim imenom se skriva Nina Šardi –, ki sta v skupen projekt združili koncepta oziroma glasbena programa, ki sta ju razvijali vsaka zase. JUNEsHELEN oziroma Nina Šardi je zasnovala Speve & Arije, Alja Petric pe je ustvarila program z naslovom Soundscapes oziroma Zvočne krajine. Naslova obeh projektov tvorita tudi naslov prvenca Zvočne krajine – Spevi & Arije in hkrati posrečeno opišeta godbo, ki nas čaka na albumu.

A te zvočne krajine, spevi in arije niso nič kaj podobni tistemu, kar si običajno predstavljamo pod temi pojmi. Nina in Alja se podata na pot v neznana in še neslišana zvočna območja, si sami sproti tlakujeta cesto in postavljata kažipote ter mimogrede, spontano zavijeta še na kake zarasle stezice, na katerih s svojima svetlima božajočima glasovoma odkrivata nove vzporedne zvočne svetove. Z rahlo rabo elektronike, ki je vedno nekje v ozadju – diskretna in minimalistična, slišna ravno toliko, da oddaja harmonsko pulziranje – se pevki strumno predajata petju v izmišljenih jezikih oziroma intuitivnemu petju, kot temu sami pravita. Ponavljajoči se zlogi, melodije z zateglimi širokimi vokali, občasni šepeti ali šumeči vzkliki se skupaj z začetno elektronsko podlago ali na klavirju odigrano melodijo stapljajo v omamno blagoglasje akustičnega in elektronskega, ki ves čas trepeta in brsti.

Glasovno valovanje ustvarjalki dostikrat začinita s tolkali ter odzvanjanjem himalajskih posod, gongov in drugih zvočil, ki s svojo repetitivnostjo in zvončkljavimi zvoki ustvarjajo ozračje skrivnostnosti in psihedeličnosti. Pevki mestoma pričarata malone sakralno ozračje, a tukaj je treba obvezno pristaviti, da ne gre za sakralnost v slogu v teh krajih večinske religije, prej nasprotno. Zdi se, da Alja in Nina klešeta svojevrstno svečano, zvenečo zvočno gmoto, katere značaj prečka ali zanika meje in obredje nam znanih duhovnosti, ter si tako spletata samosvoj vzneseni zvočni objem, ki zveni hkrati vzvišeno in primarno, nebeško in zemeljsko.

Dronovsko naravnane melodije še podkrepijo občutje omamnosti in zamaknjenosti, k skrivnostnosti celotnega zvočnega izraza pa še kako prispevajo besedila, zapeta v izmišljeni govorici. Ta so potemtakem komaj kaj v funkciji sporočilnosti, saj si »vsak in vsakdo lahko prevede besede, ki jih sliši, kot neposredno povezavo, sporočilo in pomen, ki se lahko doživi le kot osebno in individualno sporočilo posameznika in posameznice,« če citiramo promocijsko besedilo tandema. Pri tem prevajanju pa gre za večsmerno in nikoli dokončano početje, ki ga vsak poslušalec in poslušalka izpelje glede na lastno zgodovino, preference, miselne asociacije in druge procese, ki določajo in usmerjajo poslušanje.

Pevki sta se izjemno ujeli v prepletanju nenavadnih harmonij, meditativnosti in občutenega prepevanja v namišljenem jeziku, ki ga pospremita s pretanjeno, odmerjeno rabo tolkal in elektronike ter drobnih efektov. V marsičem nas njuna glasba spominja na delovanje tandema Dead Can Dance ali pevke Elizabeth Fraser in benda Cocteau Twins, a je treba takoj povedati, da sta Alja in Nina iznašli samosvoj in hipoma prepoznaven izraz. Z najprej omenjenim tandemom, torej z Dead Can Dance, najdemo več vzporednic, saj tako prepevanje kot melodije Alje in Nine aludirata na neko nam nedefinirano tradicionalno glasbo, zaradi ritmike in zvončkljanja pa se še najbolj približata kaki daljni azijski godbi.

Album Zvočne krajine – Spevi & Arije nas tudi s temi namišljenimi tradicionalnimi godbami vabi na popotovanje. V času, ko so zaradi epidemije potovanja in izleti bolj ko ne onemogočeni in je tudi gibanje po domačem in bližnjem kraju omejeno, je tako vabilo več kot dobrodošlo. A pri tej muziki ne gre za kak eskapizem ali potop v brezdelno sanjarjenje, pač pa nas glasba s svojimi številnimi niansami nagovarja in spodbuja k ustvarjalnemu poslušanju in odkrivanju številnih odtenkov in okraskov. Odlika pesmi je počasno razpiranje in brstenje njenih nosilnih elementov, bodisi zamaknjenega petja ali ritualnega ritma, ki se nam počasi, a vztrajno zarežejo v možganske vijuge. Pesmi nam ponujajo popotovanje v samega sebe, torej, pohajkovanje po prostoru našega notranjega vesolja, ki se ob poslušanju albuma zlahka naravna na ritme in frekvence novih zvočnih stvarnosti, s katerimi si v domišljiji rišemo čisto nove in čisto svoje neskončne svetove.