K:: Collection

samozaložba, 2021

Glasba že dolgo obstaja v dveh oblikah: izvedena v živo ali posneta na zvočnem nosilcu. Slednjega so iznašli kot rešitev na pereč problem, da slehernemu človeškemu dejanju preti pozaba. Zvočni zapis tako živost zvoka iztrga iz minljivosti in jo vpiše v večno sedanjost, a za ceno izgube samega življenja glasbe, izvajane »v živo«; reproduktibilnost nosilcev, torej vinilk, kaset, CD-jev in računalniških datotek, pa zagotavlja dolgotrajen obstanek glasbenega dela in mu podeli status dediščine.

Predstavljamo si, da je skupino K:, ki je bila koncertno aktivna v letih 2018 in 2019, gnala podobna motivacija, ko je aprila letos izdala album Collection. Gre za zbirko produkcijsko neobdelanih studijskih in koncertnih posnetkov, brez opozoril izvrženih na Bandcamp, zato ne gre za album v strogem pomenu besede. Za naslovnico je skupina izbrala skupinsko fotografijo petih članov in članic, brez mask in medsebojne razdalje, kar opominja na čas nastanka posnetkov, nesluteno nostalgičen. 

Člani in članice K: so se sicer že dodobra spoznali z domačo sceno in na njej pustili svoje odtise. Kitarist Tobija Hudnik se je po zatonu projekta K: posvetil ustvarjanju v okviru lastnega projekta equilibrium as insta_bility, basist Jošt Lampret je postal idejni vodja kolektiva Pijammies, z vokalistko Veroniko Kumar pa sta v Amsterdamu zasnovala tudi kvartet MaLinE. Veronika Kumar ima ozadje v R&B-ju, vokalno pa navsezadnje premore prav dramsko širok diapazon načinov petja. Njen vokal je suveren, lahko se pohvali z bistrostjo in konciznostjo, kakršno ima jazz mojstrica Amirtha Kidambi, ali ostrino kot pri psych-rock ikoni Grace Slick iz Jefferson Airplane, očara pa tudi s sarkastičnimi vložki govorjene besede v stilu Camae Ayewa aka Moor Mother iz kolektiva Irreversible Entanglements. 

Glasba K: bi težko našla marketinško nišo, v katero bi se jo dalo stlačiti. Zaradi svoje žanrske raznovrstnosti bi člani benda verjetno lahko naštevali mnoge idole, ustvarili pa so lasten melos, za katerega lahko rečemo, da je avtentično K:-jevski, četudi to v resnici pomeni določeno izrazno in žanrsko prekarnost. Najopaznejša je interakcija rock glasbe in jazza. Člani skupine so povečini jazzovsko šolani glasbeniki in glasbenice, vešči v improvizaciji in rabi disonančnih harmonij v kompoziciji, a K: se primarno kaže kot rock projekt. Tako dobimo »nekaj za vsakogar« – a hrbtna stran takšnega pristopa je »vse za nikogar«, saj bi težko našli poslušalca, ki bi se že ob prvem poslušanju z užitkom predal vsakemu izmed vsevrstnih komadov, čeprav si to vsekakor zaslužijo. Momente raztresenosti pa na koncu dneva rešuje Veronikina in Tobijeva izredna skladateljska sposobnost, ki je vseskozi na visokem nivoju.

Stilska disperznost je sicer bolj ali manj očitna: kompozicija Gears tiči nekje v modern jazzu, Under These Stars pa v »predmodernem« jazzu. Prav tako skupina prvine ponavljanja glasbenih motivov ne jemlje zelo resno in se z njo poigrava. A kri, ki poganja večinski delež pesmi Collection, ostaja rockerska, saj skupina ve, kdaj najbolj udarno zaigrati na note poslušalstva in kako izvabljene afekte zadržati. Različnih žanrov ne staplja v nekakšen fusion, temveč jih postavlja enega zraven drugega, česar nismo vajeni. Tako ima npr. pesem Free Bird strukturirano uvodno rock sekcijo, čez čas pa vzleti v prosto improvizacijo vseh udeleženih.

Večino časa pa nam te rockovske energije ni treba pretirano iskati. Uvodni pesmi Trust Me in track02 sta umirjeni baladi, kakršni bi lahko ustvarili Kate Bush iz časa Hounds of Love ali Tori Amos. Suita, poimenovana Suite, pa združuje dramatično govorjeno besedo in stopnjevanje napetosti do prostega pada v obliki hrupnega in masivnega kitarskega riffa. Naletimo tudi na humorni vložek z naslovom turkey heads, skoraj tako kratkoživ kot puran, o katerem govori besedilo. Besedila K: so sicer povečini lirična in se tematik lotevajo na zrel način, saj kažejo inteligentnost, humor in tudi filozofsko razgledanost; niso pa tisto, kar poganja glasbo, temveč jo reflektirajo in podpirajo.

Collection zajema tudi priredbi dveh pesmi iz prejšnjega stoletja. Ena od njiju je posthumni fragment Bird of Prey iz posnetkov Jima Morrisona, inkorporiran v skladbo Listen/Bird of Prey _ live; druga pa je Throw It Away umetnice Abbey Lincoln, preoblečena v skoraj 12-minutnega psihedeličnega orjaka s kitarskim solom. V obeh primerih je skupina K: izvirni deli popolnoma asimilirala v svojo izrazno govorico, s tem pa avtorjem priznala veličino duha njihovih stvaritev, ki tako živijo dalje.

Po tolikšni meri hvale se moramo vprašati, zakaj presneto je skupina posnetke zgolj objavila v obliki Collection, namesto da bi jih zbrala in izdala v obliki polnokrvnega albuma. Vsaj zdi se, da so tedaj spregledali, na kako prvovrstnem materialu sedijo, in mu pripisali povsem premajhno vrednost. A vedno se lahko sprašujemo »Kaj pa, če …?« in odgovori bodo nedvomno mamljivi, dejanskost pa je le ena sama, namreč tale tukaj, ki je pred nami. Tako smo dobili nezmiksane posnetke, zamrznjene v času, ki jim moramo nepopustljivo zatrditi, da je njihov obstoj dragocen in da so, kar se tiče kompozicije, privilegij slovenskega glasbenega prostora.