KAADA/PATTON: Bacteria Cult

Ipecac, 2016

Hipnotične uvodne vibracije so prvi argument, ki upravičuje nestrpno čakanje na nedavno izdani drugi studijski projekt Bacteria Cult, za katerim stojita nikoli speči Mike Patton in norveški skladatelj John Erik Kaada. Kakšnih dvanajst let je minilo, odkar sta svetu predstavila svoj prvenec Romances, ki ga v zvočnem smislu težje povezujemo z novonastalim delom. Medtem ko si je poslušalec pri njunem prvencu moral sam pričarati bolj temačno scenografijo za slajše poslušanje, to novi projekt ustvari kar sam po sebi. Zato vam ni treba vstajati in ugašati luči. Sveče in vsa sorodna krama, s katero bi sicer poustvarili neko umetno temačno vzdušje, so odveč. V prostoru, v katerem je poslušalec, je na predvajalniku treba le pritisniti tipko »play«. Naposled vse postane temno, mrzlo, trpko … morda zna koga vseprisotna orkestralna surovost tudi malce zaskeleti.

Dotična plošča si znotraj Pattonovega diskografskega opusa grozoviti odmev deli s ploščo Delirium Cordia, za katero stoji projekt Fantômas, izvedbeno izjemno močan četverec, ki ga sestavljajo Patton kot vokalist, kitarist Buzz Osborne, tolkalist Dave Lombardo in basist Trevor Dunn.

Ploščo Bacteria Cult podobno kot Delirium Cordio zapolnjujejo tisočeri premišljeni zvočni manevri iz agresivnih razvejanj v pomirjujoče seanse. Pattonov vokal je nakazan v sožitju z instrumentalnimi harmonijami. Dobrodošla novost je Pattonova fascinacija nad orkestralnimi aranžmaji, za katere je poskrbel Kaada. Na njunem prvencu Romances namreč ni bilo orkestralnih aranžmajev, zaradi česar o neki proizvedeni mračni atmosferi ni bilo mogoče zares govoriti. Tedaj sta avtorja eksperimentirala z različnimi sintetičnimi zvoki, ki so mestoma spominjali na zvočno ozadje umišljenega virtualnega sveta. Bacteria Cult pa vzbuja predstavo onostranstva, njen odzven je bližje naravnemu akustičnemu okolju, četudi gre za močvirnato mrtvilo. Z občasnimi prismojenimi puščavskimi prizvoki, ki spominjajo na Morriconejevo filmsko glasbo, sta vzdrževala binarno dinamiko med zamolklim in energičnim.

Patton se je na novi plošči umestil nekam v sonično ozadje in prepustil osrednjo vlogo enigmatičnemu Norvežanu. Johna Kaada je ustvarjalni talent razvijal v matični noise zasedbi Chloroform, v naslednji fazi pa se je posvetil tehnično zahtevnejšemu pisanju filmske glasbe. Pred kratkim je izšla tudi njihova osma studijska plošča z naslovom »Grr«. Tako v matični zasedbi kot v filmskih poslih je ves čas raziskoval moderni zvok in ga izpopolnjeval s tradicionalnim instrumentalnim repertoarjem, ki se razteza med triphopom, bluesom in jazzom. Njegove poteze so prepoznavno surrealistične in hkrati delujejo kot razdiralke konvencionalnih žanrov. Na plošči je skladba »A Burnt Out Case« tipičen primer njegovega impulzivnega slogovnega premetavanja. Klasične godalne viže mestoma preglasijo koračnica, Pattonov efektirani glas in različne instrumentalne modulacije, ki morebitni optimizem vztrajno zatirajo.

Tokratno kolaboracijo je precej povzdignil nov, iznajdljiv Kaadov prijem. Turobni Pattonov glas je namreč uporabil kot instrument in ga izvijal v dramatičnih instrumentalnih pasusih. V skladbo »Peste Bubonica« je Kaada poleg petja vrinil še njegove izdihe, ki učinkujejo kot ena izmed možnih variacij ritma. Zlovešče zveneče skladbe na dotičnem albumu niso predvidljive. Učinek sunkovitosti stoji za vsako melodijo, ki je zgolj momentarno oprijemljiva. Zvočno razgibanost plošče ustvarjajo tudi pogosti prelomi iz različnih solističnih prvin, denimo picikatov, ki se nenadoma presujejo v orkestralno grmenje. Slednje ustvarja nekakšno iluzijo, da instrumentarij sam od sebe pripoveduje mračne in srhljive zgodbe.

Pattonov demonski glas, ki je teatralno skrit v Kaadovi orkestralni izvenzemeljskosti, ne dopušča počasnega utripa. Namerno izstopata varljivi optimistični kompoziciji »Papillon« in »A Burnt Out Case«, zaradi katerih se dramatični potencial na plošči glomazno potrdi, ko se s skladbo »Peste Bubonica« potopimo v drugo polovico plošče. Na sanjavem potovanju, na katerega nas zvablja izvrstnost albuma Bacteria Cult, poslušalcu nista obljubljeni varnost ali izvzetost strahu. Prav ta vzbujeni srh, ki ga na plano priklicuje osem turobnih kinematičnih kompozicij, je doseženi cilj ustvarjalnega dvojca.