Kacy & Clayton and Marlon: Plastic Bouquet

New West Records, 2020

Sleherni posameznik lahko danes brez večjega truda najde tako rekoč vse možne glasbe iz katerega koli kotička tega vse manjšega planeta. Če se postavimo v vlogo skladatelja, ki vse elemente določene glasbe ponotranji, lahko kaj hitro opazimo, da se je vsekakor težko upreti temu, da ne bi - podzavestno ali ne - v svojo glasbo dali tudi dela sebe ter elementov svojega okolja. Kacy Anderson, Clayton Linthicum in Marlon Williams prihajajo iz dveh precej različnih delov sveta. Prva dva, sorodnika in dobra prijatelja iz otroštva, prihajata s prostranih ravnic srednje zahodne Kanade, natančneje iz mesta Saskatoon, tretji pa iz dobrih 13.000 kilometrov zračne razdalje oddaljenega novozelandskega obalnega mesta Churchtown.

Glasba, ki jo Kacy in Clayton ustvarjata zase v svojem kotičku in Marlon zase v svojem, kljub fizični distanci zveni zelo podobno, kot da bi si bila v sorodu. Vsi namreč izhajajo iz podobnih estetskih nazorov, ki se nahajajo nekje med ameriškim ter britanskim folk preporodom 60-ih let prejšnjega stoletja, vsakega izmed njih pa zaznamujejo še vplivi, ki so lastni njim samim, ter okolje, iz katerega izhajajo. Na koncu pa to zmes zmešamo še malo bolj in dobimo material za novo Tolpo. Zlasti, če je ta zmes tako dobra, kot je dobra nova plata Plastic Bouquet, pod katero so podpisani duo Kacy & Clayton ter kantavtor Marlon Williams.

Do sodelovanja med glasbeniki je prišlo povsem slučajno, ko je Marlon nekega dne poslušal naključno glasbo v upanju, da najde kaj zanimivega, in se je na plejlisti znašla skladba Springtime of the Year. Pri skladbi ga je nemudoma prevzel Kacyjin bistri ter tanki, a močni alt z obilo countryjevskega twanga, ki izhaja iz ameriškega ruralnega načina govora, zvenečega v stilu country zvezd iz preteklosti, kot sta Dolly Parton ali Emmylou Harris. Kanadskemu dvojcu je navdušen poslal elektronsko sporočilo, ki mu je kmalu sledilo drugo in tako dalje, dokler si niso pričeli izmenjavati glasbenih idej. Zatem je za bolj pristno ter osebno sodelovanje sledil let v Kanado, rezultat pa je album brez odvečnega materiala, ki komajda zapolni 30 minut. Pa vendar lahko v teh kratkih enajstih skladbah najdemo ogromno dragocenega.

Album Plastic Bouquet zaznamujejo trije posamezniki, med katerimi je bilo treba najti pravšnje razmerje, da ne bi kdo izpadel iz enačbe, kar pa dotični trojici očitno ni predstavljalo večjih težav. Kacy in Marlon sta kot vedno prevzela glavni vokalni in avtorski vlogi, Clayton pa je poskrbel za poživitev instrumentalnega dela in se lotil akustične, električne ter pedalne kitare, sedel pa je tudi za klavir in orgle. In resnično je od prve ter vse do zadnje sekunde albuma odtis vseh udeleženih jasno slišen. Kemija med vokaloma je očitna. Ko Kacy in Marlon pojeta skupaj ali izmenično, zvenita naravnost fantastično. Kombinacija njunih vokalov je blagozvočna do te mere, da lahko poslušalca pripelje do čistega občutka vznesenosti. Najboljše momente njunih duetov najdemo v naslovni skladbi Plastic Bouquet, v komadu Light of Love, ki ga zaznamuje dopolnjevanje melodičnih linij z izmenjujočima se vokaloma, pa v Marlonovi čustveni Arahuri, skladbi, ki nas v tej zbirki še najbolje opomni na avtorjevo poreklo, ter v zaključni Devil's Daughter.

Svoje k albumu doda tudi Clayton, ki dvema pozornost jemajočima vokaloma navkljub nikoli ne zdrsne v ozadje in s svojimi instrumenti stalno ohranja lastno prezenco, kar je testament njegovi muzikalnosti. Čeprav je bil v preteklih izdajah Kacy & Clayton deležen več izstopajočih momentov, se tokrat še bolj izkaže. Sposobnost ohranjanja distance pred žarometom v prid glasbeni celoti vsaj v kitarski glasbi namreč ni vedno nekaj najbolj samoumevnega. Stil Claytonovega muziciranja zveni povsem lahkotno in daje občutek spontanosti ter skorajda nekakšne neobremenjenosti, za tem pa se skriva ogromen talent, s katerim močno vpliva na zven celotnega albuma.

Z zvočne in vsebinske plati bi album težko umestili v točno določen čas. Lahko bi rekli, da trio na splošno zveni, kot so zvenele marsikatere zasedbe v 60-ih in 70-ih letih, obenem pa to ne velja. Nekatere skladbe z albuma bi lahko umestili tudi precej bolj v preteklost, hkrati pa glasba zveni povsem na mestu tudi danes. Dejansko so z albumom Plastic Bouquet ujeli nekakšen brezčasen prostor, kjer lahko po eni strani izpadejo precej arhaično, pa vendar brez naključnega odkrivanja nove glasbe prek Spotifya ter elektronske pošte do tega sodelovanja skoraj gotovo ne bi prišlo. Gre za stvar, vpeto med preteklost in sedanjost, močno zaznamovano s tradicijo, ki sega generacije v preteklost, obenem pa je vpeta v moderni čas in moderni način mišljenja. Vsekakor pa so preprosto dobro skomponirane in dobro izvedene skladbe, odete v toplo zvenečo produkcijo, le še dodaten plus.