KAHOOTS: TAKE TO THE FIELDS

Telegraph Harp, 2014

Gotovo se lahko vprašamo, v katerem kotičku sveta sta se do danes skrivala Elisha Wiesner in Rob Myers, da imamo njuni formaciji Kahoots po devetnajstih ustvarjalnih letih in enajstih studijskih izdelkih šele prvič priložnost prisluhniti. No, odgovornost lahko prestavimo tudi nase, saj lahko prav gotovo identično vprašanje samoreflektivno zastavimo tudi sebi. Odgovor morda ponudi bržčas prva uradna predstavitev njihovega delovanja, ki veli, »da so Kahoots zadnjih dvajset let ustvarjali in samoizdajali glasbo izključno zase. Dvajset let pozneje želijo, da ji prisluhnete tudi vi.« Ustvarjeni v vzpenjajočem prvinskem valu indie rocka, so Kahoots kakor zasedba, katere obstoj so nam starši dolga leta prikrivali, njihova glasba pa zatorej kot košček romantizirane prispodobe adolescentnega življenja, ki nam je bil odvzet.

A tako kot so se znotraj sprva zelo složne žanrske ureditve zasedbe rade predstavljale s samosvojo izraznostjo ali samosvojo percepcijo omenjene izraznosti, je moč Kahoots ujeti nekje vmes. Zasedba složno jadra med neposrednostjo The Wedding Present, hrupnostjo Sebadoh, dramatičnostjo Built To Spill, spevnostjo Stephena Malkmusa, kot tudi enostavnostjo in prikupnostjo Guided By The Voices. A njihova kitarska melodika ima na trenutke zelo rada tudi hitre punkovske nastavke, kar lahko vknjiži nadvse zanimive rezultate. Naslovna skladba Take To The Fields deluje kot nekaj, kar bi brez najmanjšega obotavljanja lahko postavili na Nirvanino kompilacijo izgubljenih posnetkov, kot skladba, ki bi jo lahko spisal Kurt Cobain ter nanjo pozabil. Podobnih trenutkov je na plošči še kar nekaj, denimo builttospillovski Western Civ ali pavementovski In A Land, ki se svojih korenin nikakor ne sramujeta. 

Album, ki orisuje življenje v turističnem letovišču Martha's Vineyard po tem, ko ga zapustijo topli poletni žarki in se pred njim prikažejo pusti in osamljeni meseci, zaradi svojih prijetnih melodij deluje kot njegovo pravo nasprotje, toplo in barvito. Če sveta tam zunaj ni, si ga bomo ustvarili! Vsaj pol ducat zasukov pozneje je moč v dvanajstih raznolikih zvočnih kadrih tudi zares uživati. Stilofon v It Appears That We Are Late prijetno zapolnjuje zvočni amalgam plošče, ki je najpogosteje klasično rockovsko formiran, toda na poti začnemo zaradi svojih prvinskosti podobne trenutke vse bolj ceniti. 

Precej klasično nizanje melodičnih partov, ki navadno kot sekvence ponazarjajo znan, že predstavljen in oprijemljiv prehod v nov, kdaj tudi avanturistični in godalno prežet del skladbe, lepo poudarjajo zvočno kompaktnost izdelka, kar plošči Take To The Fields daje precej neklasično klasičen pridih. A v izrazni edinstvenosti zasedbe Kahoots bo težko uživati, prej v rezultatih oziroma poti, ki je vodila do njih. Take prebliske prav gotovo kažeta popovska I'd Say ali vsem ljubiteljem repetitivnih in zašiljenih kitarskih zvokov namenjena You Already Died. In ko smo že navajeni, da se plošče v svojem zaključnem delu kdaj pa kdaj rade tudi utrudijo, Kahoots vztrajno preizkušajo svoje zmožnosti, kjer smo še posebej veseli skladbe 4 For Four. 

Devetnajst let in enajst albumov pozneje se tudi Kahoots ne potrebujejo več nikomur dokazovati in sodeč po plošči Take To The Fields še najmanj sebi. Morda je nekaterim izvajalcem dovolj to, da lahko rečejo »bili smo tam«, v centru dogajanja, morda se nekateri s slednjim sploh ne obremenjujejo ter počno to, kar imajo najraje, ustvarjajo glasbo. Kahoots bodo morda res za vedno ostali zgolj lokalci iz Massachusettsa, a vsak, ki bi jih rad preveril, ima več kot dovolj razlogov, priložnosti in možnosti, da to stori.