Kai Virtual: Brez obraza

Aseben, 2022

 

Na Radiu Študent smo pred letom in pol v oddaji DJ grafiti predstavili zvrst hyperpop in jo obče ozavestili kot nov glasbeni fenomen, kot novo manifestacijo obsesivnega vdora simulakrične preteklosti v kulturni tukaj-in-zdaj, le da je tokrat ta ponovitev zvenela sveže, aktualno in pravzaprav novo. Avtorja oddaje Bužinel in Cvetko sta v njej izpostavila tudi muziko lokalnega kolektiva – oziroma, bolje rečeno, razširjenega Discord serverja – po imenu Aseben. Ker hyperpopu pritiče neki določen hajp, ga je RŠ z mero previdnosti, vseeno pa precej vneto hajpal dalje. Toda zdelo se je, da umetnikom iz kolektiva za to ni bilo zares mar, morda zato, ker so svoj vpliv širili mimo medijev, prek pretočnih platform in YouTuba. Žanrsko oznako hyperpopa je eden od začetnikov njihovega Discord serverja, Nomark, kasneje celo zavrnil, iz RŠ-a pa so se z memerskim pristopom občasno malo pohecali. Kasneje je sledila sprava: Bužinel je letos z Nomarkom opravil intervju, tokrat za portal SIGIC, in tako ima zgodba srečen konec. Toda ker Aseben druži ljudi, stare večinoma od najstniških do zgodnjih dvajsetih let, je ta konec itak šele začetek – začetek domače glasbene niše z lastnim poslušalstvom in načinom delovanja.

Čeprav je marsikdo za sodobnost prerokoval konec albumskega formata, se je ta obdržal, tudi v okviru Aseben – saj v nasprotju z izdajanjem singlov ponuja možnost tematske celote in velik paket svežega hajpa. Tako je Kai Virtual, mladi umetnik iz Aseben in glavni junak tokratne Tolpe bumov, julija letos na YouTubu in SoundCloudu izdal svoj drugi album Brez obraza. Album sledi prvencu afterGLO iz lanskega septembra oziroma EP-ju z naslovom Social Butterfly iz decembra. Na novem albumu sodeluje z gostujočimi producenti – Tadejcijem, Plushem in Ziggy K-jem –, vlogo gosta na vokalih pa odigrajo Iluvtora, Obii in Nomark.

Kai Virtual je do sedaj ustvarjal cloud rap, začinjen z chiptunom oziroma, če ga imenujemo ljubkovalno, blip-blup Gameboy zvoki. Tokrat pa se avtor poigrava z nečim, kar bolj spominja na tršo zvrst phonk ali njen genealoški predhodnik, Memphis rap. To pomeni predvsem, da liričnost deloma zamenja za tršo neposrednost. Večina komadov tako vsebuje manj prvin – 808 činele, močan bas, osnovno synth melodijo in momljajoč rap vokal. Kar slišimo na uvodnem komadu Pazi bog, je zato ena od kombinacij tega, kar poslušamo še naslednjih dvajset minut. Avtorjevo eksperimentiranje s tovrstnim izrazjem, da bi razširil svoj razpon, je načelno dobra stvar. Toda spust v melodijski minimalizem ne sme pomeniti monotonije, česar pa Kaiu marsikdaj ne uspe. Po drugi strani pa so tu komadi, kot so Wtf lebdim, Nad oblaki in KRKP, ki se jim v tekmi za pozornost iz množice dražljajev uspe prebiti v ospredje.

Najimenitnejši način, kako Kai Virtual iz poslušalcev izvabi kar maksimalno količino dopamina, je uporaba močnih samostojnih melodij. In res album Brez obraza z zadnjimi petimi komadi doživi zasuk v poznani teritorij cloud rapa. Naznani ga sodelovanje z Nomarkom, naslovljeno Problemi, ki je eden Kaievih najsvetlejših trenutkov in ponazarja globino obeh avtorjev, ki skozi temò problemov posijeta z lučjo svojih talentov. Natančneje ga zaznamuje pozorno sledenje razvoju čustev ob hkratnem tesnem stiku z njimi. Podajati afekte skozi glasbo ni najlažja stvar, saj se njihove nianse vse prepogosto, tudi pri mainstream umetnikih, iztečejo v poneumljeno dihotomijo vesel/žalosten. Za zaključek albuma Brez obraza, vse do zadnjega komada Samo grem naprej, to ne velja: avtor čustvovanje, ki ni posnetek življenja, pač pa ga opredeljuje življenje sámo, vzdržuje v široko razprti ambivalenci, v kateri je prostor za veselje, žalost, jezo, apatijo … obenem. 

Velik del podajanja afektivnih sporočil so besedila. Kot so pri Aseben že večkrat poudarili, ta ne delujejo po principu interpretacije in razumevanja, pač pa neposredno učinkujejo na poslušalkin doživljajski aparat. Večino albuma zaznamuje format nekakšnih diss trackov neznanim naslovnikom, ki sporoča samozavest in jebački odnos, potem pa je tu še naštevanje vseh možnih drog, halucinogenov, mamil in poživil – ni, da ni. Subjektivna doživetja in čustva so pomešana z nič manj avtentičnimi stanji zadetosti. Kai Virtual se tematik loteva postironično: njegov namen ni družbena kritika ali parodiranje drugih artistov, pač pa suplementacija komadov z dodatnim nanosom emotivnega ambienta, ki naj predvsem učinkuje.

Če sklenemo: lahko bi rekli, da Kai Virtual na novem albumu eksperimentira z agresivnejšimi platmi alternativnega rapa. Album sestavlja dvajset komadov s povprečnim trajanjem dveh minut, s čimer se načeloma pametno zavaruje pred njihovo razvlečenostjo. Toda kljub temu del albuma izpade rahlo monotono in na sceni ne ponudi ničesar novega. To je v slovenskem kontekstu evidentno zlasti v primerjavi z maestrom domačega trapa Ledenim, tako po iznajdljivosti pesmopisja kot nabreklosti ega. Vendar ni prav verjetno, da je naslov albuma Brez obraza citat istoimenskega komada Ledenega. Kai Virtual ne dopušča prostora za pred-postironično palimpsestno sklicevanje na druge izvajalce, bodisi kot poklon bodisi kot parodijo, saj je predvsem samosvoj. Eksperimentiranje znotraj njegovega lastnega ustvarjanja pa kljub tokratni malo grudičasti izvedbi toplo pozdravljamo.