Kaja Draksler Octet: Gledalec

Clean Feed, 2017

Morda je za neko godbo nekoliko tvegano reči, da ni cinična. A vendar se to zdi primeren vstop v album, ki ga je pianistka Kaja Draksler krstila za Gledalca in je v začetku letošnje pomladi izšel pri založbi Clean Feed. Ta muzika, razpostavljena čez dva krajša ploščka, je namreč zelo velikopotezna, pa hkrati tudi zaupljiva stvaritev. Velikopotezna je že zato, ker je za potrebe te godbe Kaja zbrala osemčlansko zasedbo precej posebnega inštrumentalno-vokalnega značaja. Prav tako o tem govori tudi dejstvo, da gre za skoraj uro in pol muzike in da je bilo zanjo očitno potrebno koncipirati dve ločeni albumski poglavji. Nenazadnje je v tem kontekstu moč tudi omeniti, da je Gledalec stilno hudo heterogen projekt. V njem se prepletajo komorna glasba, opera, blues, folk, prosta improvizacija ter poezija in vse skupaj prežema določen epski sentiment, ki človeka čisto blago, bolj v odnosu kot zvenu, spomni na fuzijske epe izpred desetletij.

V podlagi glasbene materije, v njenem prepletu s poezijo ter Kajinimi osebnimi, estetskimi in kulturnimi koordinatami (album je naslovljen v slovenščini, odpre pa ga kompozicija lokalnega skladatelja Jakoba Gallusa Petelina), se nahaja tudi določena zaupljivost. Gledalec pričakuje, da se mu poslušalec prepusti, da se dovoli interpelirati v njegov specifični preplet operne pompoznosti, lirične delikatnosti in jedke eruptivnosti, pa tudi njegove precej ekstremne dinamike. Dotična godba je namreč večkrat zelo pritajena. Ne preko rabe tišine kot take, temveč preko pianissima, torej tihega, nežnega igranje. Uho je včasih treba kar napeti in skoraj iskati dromljajoči inštrument, iz katerega se bo morda zdaj zdaj nekaj izvilo.

A odidimo še k facti brutti. Gledalec je delo okteta, ki ga je Kaja pred dobrim letom in pol sestavila v Amsterdamu. V njem so pretežno muzičisti njene generacije, s katerimi tudi sicer često igra. Med drugim so to bobnar Onno Govaert (z njim je pred časom posnela tudi duo album, naslovljen Bums), violinist George Dumitriu (znan še iz časa Kajinega Acropolis Quinteta), pihalka Ada Rave (z njo Kaja prihaja na Jazz festival Ljubljana) ter pihalski očak Ab Baars. A ključni za karakter albuma sta klasično šolana sopranistka Björk Níelsdóttir ter bolj folkovsko koreninjena Laura Polence. Osiščne skladbe Gledalca so namreč zgrajene okoli tekstov, ki so jih spisali čilenski pesnik Pablo Neruda ter grška pesnica in glasbenica Adriana Minou (ta je svoja besedila spisala prav za potrebe okteta) ter naša Gregor Strniša (po njegovi pesmi se imenuje tudi album) in Jakob Gallus. Slednji je avtor moteta Mirabile Mysterium, ki otvori prvi plošček in ki s svojim religioznim ter cerkvenim podtonom šestnajstega stoletja neizogibno soustvarja recepcijsko identiteto preostale, manj zgodovinsko prizemljene godbe.

Ob tako širni zasedbi in prekaljenih improvizatorjih je kar zanimivo, da je Gledalec tako idiosinkratično delo. Po svoje se zdi kot nadaljevanje leta 2013 izdanega solo albuma The Lives of Many Others. V sledečih letih je Kaja namreč izdala več albumov in čeravno je bil na teh posnetkih Kajin osebni pianizem sicer berljiv, pa na njih vendarle ni vidneje elaborirala klasicistične senzibilnosti svojega solo prvenca. Verjetno gre v njenem osebnem, avtorskem snovanju za nekoliko ločen ustvarjalni tok, ki je po svoje tudi manj primeren za prisotnost, razvoj in raziskovanja znotraj dnevnega trga špilov in projektov. Ob tem lahko tvegamo opombo, da specifično okolje svobodne in jazzovske improvizacije načeloma ni posebej naklonjeno eksplicitno melodičnim potezam, ki  so sicer pogosto prisotne v Kajinem solo delu, pa tudi v njenem duetu z latvijskim kitaristom Matissom Čudarsom. Še druga, bolj konkretna opomba je to, da je iz Ljubljane pravzaprav precej tvegano popisovati in opredeljevati tekoča muziciranja glasbenice, ki ima svoj domicil na Nizozemskem.

A kakorkoli že – Gledalec torej. Težko bi bilo na kratko sežeti njegovo izrazno materijo in vsaj za silo ujeti količino kompozicijskih in zvočnih idej. Že posamezna skladba se lahko sprehodi čez čudaški, otoško obarvani folk, dostojanstvene komorne aranžmaje in bravurozno jazzovsko petje (omenimo, da je lahkotnost in tekočnost vokalne izvedbe tako semantično goste in obtežene muzike na Gledalcu navdušujoča). Vseeno pa je osnovna struktura tega projekta jasna – gre za sedem kompozicij, ki se ovijajo okoli tekstov in ki so v različnih merah odprte za improvizacijo, a ki hkrati strežejo s premišljenimi, izjemno intrigantnimi inštrumentalnimi ali zgodbenimi strukturiranji.

Prav idejna, zvočna in zgodovinska polnost teh skladb, ki bi se same na sebi sicer lahko usedle v en sam plošček, je razlog za dve fizični poglavji Gledalca. Njegove komponirane skladbe imajo preprosto preveč identitete, teže, tudi ambicij, da bi lahko stale ena ob drugi. Izrinjale bi se, emotivno in dinamično bi se prekrivale in trkale; vsaka od njih terja svoj izkustveni prostor. Mednje so iz tega razloga postavljene krajše, sproti komponirane, a zaokrožene improvizacije manjših podzasedb. A tudi ti komadi so v glavnem nanizani po jasni narativni logiki. Bodisi osvetljujejo ter lomijo spremljajoče kompozicije ali pa gradijo širši lok godbe. Njihov jezik je raznovrsten, od baladno obarvanega postbopa do dramatičnih abstraktnih improvizacij, kot je recimo komad Bîzdîbocul, ki izogibajoč se aluzijam na jazzovski besednjak ustvari izjemno sugestiven prostor obenem raztreščene in zgoščene komornosti.

Zgolj za občutek je morda prikladno nanizati še nekatere fragmentarne aluzije oziroma impresije muzike na Gledalcu, npr. zornovsko barvito razpetost čez prostor in čas; minimalistično vzhičenost; eksperimentiranje z zaprašenim bluesom; in določeno blago eksotiziranje, ki se hočeš nočeš generira ob teatralni rabi španskega jezika v eni od skladb. Seveda se ob tako eklektičnem horizontu za sklep kar samo ponuja vprašanje, ali se album sploh lahko obdrži skupaj. Dotični poslušalec bi dejal, da se. Da torej ne zveni kot kolaž, marveč kot zaokroženo umetniško delo, v katerem posamezni deli ne glede na izdatno kulturno prtljago odzvanjajo v ritmu vhodne ideje. Njena realizacija se zgolj tu in tam sicer zazdi manj pronicljiva in pričujoči poslušalec se recimo nekoliko težje znajde v drugem ploščku, kjer se sosledje zdi manj suvereno, kak zračnejši prostor pa morda kar prezračen.

A vseeno Gledalec, kakršen je, preprosto mora biti točno tako dolg, kot je, pa čeravno ni čisto dosleden v intenziteti. Če bi bil recimo omejen na prvi del bi se zdel nedokončan, hkrati pa v svoji celovitosti tudi ni razvlečen ali odvečen. Nasprotno - njegova ura in pol, nekakšen koncert s pavzo, je morda celo eno bolj fascinantnih in skrbnih del nove muzike, kar jih je dotični recenzent srečal v zadnjem času.