KAJA DRAKSLER/SUSANA SANTOS SILVA: This Love

Clean Feed, 2015

This Love je duo dveh glasbenic, ki sta v razponu nekako pet do deset let z množico projektov, lastnih zasedb in različih izdaj opozorili nase v različnih vlogah. Ravno tako je bilo mogoče obema večkrat prisluhniti tudi na domačih odrih. Ob eni zadnjih priložnosti sta v okviru Cankarjevih torkov nastopili tudi skupaj, ravno nekaj dni po snemanju pričujoče plošče. Recenzent tistega koncerta sicer ni obiskal, a recenzentove besede, ki so koncert na tem radiu opisovale tedaj, ne ustrezajo povsem posnetku, ki ga imamo pred sabo nocoj. Vseeno pa lahko pritegnemo neki splošni označbi, ki v primeru obeh glasbenic niti ne preseneča. Posnetek This Love prinaša trezen pristop v dialektiki improviziranega in komponiranega pristopa, ki prednost sicer dovolj ohlapnega skladanja izkoristi v smeri raziskovanja zvočnosti. To velja vsaj na ravni učinka, ki pa mu je treba dodati vsaj še opozorilo na precej intimen ali oseben pečat, v katerem za 'zvočnostjo' pač stojita glasbenici, ki vsaka v svojem opusu predvsem ubežita običajnim prijemom jazzovske improvizacije, četudi je obema ta tudi izhodišče. 

Album je v smislu kompozicij uravnotežen, skladbe pa simetrično nanizane. Pod otvoritveni in zaključni komad sta tako podpisani obe glasbenici, pod srednji dve se podpisuje portugalska trobentačica, pod preostala dva kosa pa pianistka. Samo avtorstvo sicer ne izhaja iz vodilne vloge instrumenta v improviziranem dialogu, niti ne definira pristopov, ki so različni v pristopih obeh glasbenic. Pri obeh je tako prisotno predvsem prehajanje med tonalno, tudi baladno in nežno, a ne ponavljajočo se igro, ter pristopi, ki od tega izstopajo in jih bolj in manj primerno različni zapisi označijo kot 'razširjene tehnike'. To ločevanje omogočajo ravno različne kompozicije, je pa morda bolj očitno v Kajini igri, ki se nekje zgoščeno sprehaja po tipkovnici, drugje pa se pomakne izključno v notranjost telesa klavirskega instrumenta in igri s tem celo doda nekaj perkusivnosti.

Ta vendarle ne nadomesti bolj ritmične igre, ki raje nastopi drugje – izrazito na primer v četrtem kosu, Foolish Little Something, ki se odpre kot verjetno melodično bolj dostopen komad na plošči, v katerem pa se plesni ritem in kanonična repeticija med obema glasovoma postopoma umakneta nekakšni dekonstrukciji osnovne teme in ritma ter zaključi v popolnoma drugačnem, počasnem in basovskem poudarku. Drugačna je druga Susanina kompozicija, primerno naslovljena Hymn to the Unknown, ki tu nekako prepoznavno igro trobente postavi na bolj temačno ozadje drsenja klavirskih strun in spotikanje ob lesena kladivca. Taki sopostavitvi zemeljske igre na klavirsko notranjost in dramatičnost igre trobente spet doda prelom v baladno medigro obeh. 

Sicer pa omenjena prepoznavnost trobente nekako izhaja tudi iz samega začetka albuma, ki nasproti Susaninim prekinitvam sčasoma postavi Kajino virtuozno brzenje po celotni tipkovnici, ki morda resda zavije proti Jarretovski sladkobnosti v drugi kompoziciji, This Love. Vseeno pa ostaja piscu teksta močan vtis, da med različnimi pristopi obeh glasbenic bolj kot nizanje tehnik izide neka stalnica, ki te razlike preči. Denimo, da prelomi znotraj nekaterih kosov na čisto kompozicijski ravni vzpostavijo distanco do bolj klasičnih, to je tonalnih in melodičnih prijemov, ki se tu pomaknejo ravno na nivo tehnike in umaknejo barvitosti, ki se zdi v ozadju celotnega albuma.

This Love na ta način odlično komunicira predvsem s poslušalcem, ki je v določeni abstraktnosti vpeljan v različne nivoje neke medigre. Sama plošča pa tudi sicer ne želi biti le zapis nekega trenutka improvizacije.