Kaja Draksler: The Lives of Many Others

Clean Feed, 2013

Ko je mlada pianistka Kaja Draksler pred dobrim letom sprejela izziv in nastopila s solističnim klavirskim recitalom, ni s tem poskrbela zgolj za enega izmed boljših nastopov lanskega jazzovskega festivala, temveč je napovedala tudi izid svojega solističnega albuma. Ta je izšel pred kratkim pri založbi Clean Feed, ki z ljubljanskim jazzovskim festivalom tudi sicer sodeluje. Izid albuma The Lives of Many Others verjetno zaznamuje poseben mejnik v ustvarjanju izjemno dejavne pianistke, saj je solistični recital vedno priložnost za soočenje s samim sabo in tako torej pomemben avtorski podpis. Mimogrede naj omenim, da je Kaja Draksler prejšnji teden pri nas nastopila kar dvakrat, in sicer v duetu s kitaristom Matissom Čudarsom. Dogodka sta bila, vsak po svoje, vrhunska in sta pokazala, kako bogata in neobremenjena je glasbena govorica Kaje Draksler. To pa je lastnost, ki jo potrjuje tudi album The Lives of Many Others.

Sedem skladb, med katerimi je tudi nadvse izvirna priredba viže “Vsi so venci vejli”, raziskuje dokaj različne izraze, ki se vsi stapljajo v enotno govorico. Tako album The Lives of Many Others vsebuje ekspresionistične trenutke, ki z vijuganji okoli negativnega prostora ustvarjajo izmuzljive zvočne slike, zaznamovane z grozdi in medsebojnimi zrcaljenji. V teh skladbah se vrstijo hipne zgostitve, zaokrožene v efemerne motive, krhke zvočne strukture, ki jih Kaja Draksler spretno dograjuje. Te strukture dobijo ponekod svojo refleksijo v presenetljivo skladnih strukturnih podlagah ali globinskih zvočnih tokih, ki pogosto predstavljajo nekakšno sidrišče, četudi takšno, da se mu poskušajo vedno znova izmuzniti. Takšna je denimo “Army of Drops”, ki uvodno škrabljanje ujame v basovsko melodijo, nato pa jo prekrije še z dodatno zvočno plastjo – to, da Kaja Draksler vedno znova uide preveč mrakobnemu prežvekovanju, jo razlikuje denimo od Craiga Taborna.

Po drugi strani pa vsebuje album tudi mnogo liričnosti in izrazne mehkobe. Ta je zajeta v krhki melodičnosti, kot jo denimo razvija čudovita priredba “Vsi so venci vejli” (prepoznavnih je zgolj nekaj zadnjih tonov), in ki se napaja v grenko-sladkem melanholičnem vzdušju, značilnem za impresionistično glasbo prve polovice 20. stoletja, hkrati pa pomeni povezavo s sodobnimi jazzovskimi pianisti, kot so denimo Bernardo Sassetti, Geri Allen, mogoče tudi Angelica Sanchez. Nekaj podobnega velja za skladbo “I Walked into Yesterday” (z aluzijami na Keitha Jarretta, slišnimi tudi drugje), vendar dekonstruiranimi na način, ki ne pristaja na enodimenzionalne interpretacije, temveč preferira večjo izrazno kompleksnost. Sopostavitev različnih izrazov je nemara najbolj značilna za daljši središčni skladbi; ti imata že sami po sebi suitno strukturo, ki spodbuja soočenje najbolj divjih zgostitev in najbolj zračnih razvezav oz. hlastnih zvočnih potez.

Kaja Draksler posamezne izrazne niti domiselno prepleta v celoto, sestavljeno iz živahnih presečišč (v tem je nemara opaziti sorodnost s Cecilom Taylorjem), ki vzdržujejo njeno izredno dinamičnost. Pri tem v ospredje stopajo posamezne občuteno interpretirane pasaže, ki jih vedno znova nadomestijo naslednje, domiselne in mehko osvetljene. Mogoče nekoliko preseneča, da se album začne s skladbo, katere izvedba zaradi perkusivnih zvokov prepariranega klavirja še najbolj izstopa (podobno kot pri albumu A Little House Angelice Sanchez ali Gen Himmel Satoko Fujii). Toda ta, naslovna skladba, katere škripanja se spremenijo v čvrsto ritmizacijo in se nato prav tako nepričakovano iztečejo v čustveno improvizacijo z jasno harmonijo, bi lahko pomenila že povsem novo poglavje v pianistkinem ustvarjanju. In če sem zgoraj omenil ali izpustil nekatere zaenkrat še bolj znane izvajalce, potlej to ni zato, ker bi bila Kaja Draksler od njih odvisna, temveč zato, ker jo je treba omenjati kot njim enakovredno.

Naslednji solistični nastop, ki bo sovpadel s predstavitvijo projekta s triom, bomo v Ljubljani lahko ponovno slišali februarja prihodnje leto.