KAMASI WASHINGTON: The Epic

Brainfeeder, 2015

V letu, polnem takih in drugačnih težko pričakovanih glasbenih povratkov, kompleksnih konceptualnih podvigov in oh in sploh velikopoteznosti, bo po vsej verjetnosti nemogoče preseči naravnost epsko zasnovo za epskim albumom saksofonista Kamasija Washingtona, preprosto naslovljenim The Epic. Gre namreč za trojni album, ki obsega skoraj tri ure interplanetarnega medžanrskega jazziranja, pri katerem poleg desetčlanskega jazz benda, kot da to še ni dovolj, sodeluje tudi 32-članski orkester ter 20-članski zbor. 

Kamasi Washington je saksofonist, ki se je dolga leta zadrževal v ozadju. Lahko ga sicer slišimo na letošnjem albumu Kendricka Lamarja To Pimp A Butterfly ter na lanskoletni plošči Flying Lotusa, ki je tudi vodja za danes obravnavano ploščo odgovorne založbe. Pred tem je Washington na turnejah spremljal številne slavne glasbenike ter se pojavljal na mnogih albumih, a se do sedaj nekako nikoli ni postavil v ospredje. Predvsem je deloval v domačem Los Angelesu in pridno koncertiral s svojo zasedbo, sestavljeno iz dolgoletnih prijateljev in osupljivih glasbenikov, s katerimi je konec leta 2011 najel studio ter v roku enega meseca materializiral vse svoje kot tudi njihove ideje. Z glasbo so zapolnili celoten studijski trdi disk in nato odšli vsak svojo smer s skupno 190 posnetimi komadi. Kamasi si jih je od teh lastil približno 45, ki jih je nato želel skrčiti na dolžino ene ure, a se nikakor ni mogel ločiti od vseh sedemnajstih komadov, ki sedaj tvorijo monolitno končno celoto.

Velikopotezna zasnova nedvomno zveni zanimivo v teoriji in zdi se, da v praksi nič ne manjka; vse skupaj deluje skoraj prelepo, da bi bilo res. Zasedba je zgrajena iz številnih članov, ki tudi izven glasbenega udejstvovanja Washingtona spremljajo že celo življenje in zares lahko slišimo njihovo uigranost in medsebojno razumevanje. Navidez razpuščene glasbene strukture so zlasti na začetkih komadov izrazito tesno stkane, a morda najlepše pridejo do izraza pri bolj umirjenih delih plošče, kjer je vseprisotna večplastnost mojstrsko uravnovešena in niti za trenutek ne deluje vsiljivo. Plošča je posledično ob vsakem vnovičnem poslušanju polna presenečenj, kar v kombinaciji z njenim skoraj triurnim obsegom ustvarja zares edinstveno jazzersko poslastico.

Kamasi Washington zbuja veliko pozornosti tudi zaradi vključenosti v svet hiphopa, s čimer lahko zbudi zanimanje za jazz tudi tistim brez siceršnjega interesa zanj. A obenem se nikakor ne zdi, da so bile v glasbeni zasnovi jazzovske tendence potlačene, da bi se s tem album približal poslušalstvu. Jazzovska kompleksnost je vsekakor še vedno tu, a deluje zares nenavadno poslušljiva in urejena. Številni momenti na plošči so tako posrečeni, da pravzaprav težko verjamemo, da gre za improvizirane posnetke. Zasedba v mojstrski jazzovski sproščenosti prehaja med referencami na soul, funk in filmsko glasbo sedemdesetih, pri čemer kljub številnim odtenkom sledi svojemu izrazito svetlemu tonu. 

Washingtonovo virtuozno saksofoniranje nikakor ne pretirava s siljenjem v ospredje, a ko se znajde v središču pozornosti, to dodobra izkoristi z jasnim in odločnim tonom, ki mojstrsko prehaja od igrivih hitrostnih akrobacij do odločnih in ekstatičnih, skoraj avantgardnih pretiravanj, pri čemer še vedno nikoli ne zveni kaotično. Njegovi največji heroji, John Coltrane, Albert Ayler in Ornette Coleman se zdijo enakomerno razporejeni v igranju, ki pa vsekakor premore prepoznaven in svojstven glas.
 
Veličastne razsežnosti plošče nas v obliki dramskega trikotnika ponesejo od razmeroma umirjene prve tretjine skozi napeto in nasičeno sredino do sprijaznjenega in razsvetljenega zaključka ter s tem posredujejo svojevrstno glasbeno zgodbo, ki jo lahko v celoti uživamo tudi brez kakršnegakoli konteksta. V nadaljevanju zaradi obsega albuma poslušamo le pet izbranih komadov z različnih delov plošče in vas v isti sapi pozivamo, da albumu prisluhnite v vsej njegovi epski celoti. Washingtonova glasbena združitev preteklosti in prihodnosti, zemlje in vesolja ter najrazličnejših obdobij jazzovskega duha namreč ne predstavlja le kozmičnega konteksta in absolutnega triumfa glasbe, temveč tudi enega najlepših letošnjih glasbenih presenečenj.