Kassem Mosse: Disclosure

Honest Jon's Records, 2016

V Tolpi bumov se tokrat soočamo z novo dolgometražno ploščo predstavnika leipziške podzemne glasbene scene – Kassema Mosseja, nemškega wunderkinda analogne elektronike, že od prvega pojava v širši zavesti slavljenega predvsem po načelnem ustvarjanju z mrežo analognih naprav – ritem mašinami, sekvencerji in modularnimi sistemi, s katerimi upravlja na način, ki izhaja iz dinamike funkcionalnosti samih naprav – slišni rezultat pa je tisto, čemur v svetu ritmične elektronike običajno pravijo "jamm" … ja, "jamm" … koncept, ki niti ni tako oddaljen od rockerskega jamma, principa igranja, ki po inerciji formulaičnih načinov uporabe inštrumentov že predpostavlja določene glasbene dinamike in oblike, aranžmajske principe in določbe vrednosti …

In v svetu elektronike je pravzaprav podobno kot v svetu jamma klasične kitarske zasedbe. Dinamike, ki jih po določeni inerciji narekuje že sama narava inštrumenta, v toliko večji meri pa seveda še zgodovina uporabe inštrumenta, ustvarjajo vrste mitov - splošne mite o glasbah, mite o žanrih, pravzaprav celotne žanre in presenetljivo univerzalna prepričanja o njih; ustvarjajo pa tudi mite o bolj specifičnih lastnostih in principih delovanja muzik tako na strani poslušalcev in uživalcev kot seveda tudi na strani ustvarjalcev oziroma ustvarjanja muzik. 

Jamm v svetu elektronike igra podobno mitološko vlogo kot v  primeru kitarskih godb – vlogo tistega elementa, ki vnaša „spontanost“; tisti mitski element improvizacije torej, ki ga na zelo različne načine razumejo najrazličnejše glasbeno-ustvarjalske in poslušalske struje. Jamm v svetu elektronike danes preprosto tolmačijo kot antipol horizontalnim/vizualnim principom ustvarjanja, s katerimi v svetu sodobne produkcije dominirajo digitalna orodja, ki omejujejo že na podlagi razlike v fizični taktilnosti, prostosti ideje, smernosti oz. realnočasovni komponenti ustvarjanja.

Vendar pa bi figuro, kot je Kassem Mosse, sila stežka zares tehtno umestili v prelom med digitalno in analogno kulturo ritmične plesne elektronske glasbe. S proslavljenimi Workshop izdajami bi ga sicer lahko mislili skozi trend analogne elektronike, ki resno vstopa v konkurenco sodobnih smernic elektronske produkcije med analognim in digitalnim – predvsem iz vzgiba sestavljenosti, kompozicijskega premisleka, ki šele nasledi jamm v studiu. V tem smislu so njegove pretekle produkcije spominjale na zgodnejša obdobja elektronike, tisto, kar je bilo slišati, je zvenelo enostavno bolj „oldschool“, njegovo delo s sempli in sintetičnimi linijami ni tekmovalo ob skrajnih robovih zasičenosti celotnega zvočnega spektra. Vendar je bil tu še vedno na delu sintetični princip, ki tekmuje s standardi horizontalno vidne in z oddaljenega gledišča sestavljane strukture. A ob Kassemu je bilo že od zgodnjih stikov z njegovo miselnostjo jasno tudi, da ga v klubski kompoziciji privlači (tudi ali celo predvsem) tisto drugo izvorno - predvsem preizkušanje sistema, vijačenje, namenjeno vijačenju, torej ne analogno zgolj kot specifičen izvor zvoka in sekvenc, temveč načini dela z živim zvočenjem, ki jih mehanične funkcionalnosti elektronskih naprav deloma postavijo v povsem novo izvajalsko izhodišče ali jih sploh šele na novo omogočajo. 

Plošča Disclosure se tako v dosedanjo Mossejevo diskografijo usede zelo dobesedno. Na nek način gre končno za reprezentacijo tistega, kar že od zgodnjih pojavljanj na sceni govori figura Kassem Mosse. Disclosure kot razkritje pomeni razkritje njegovega osnovnega interesa. Interesa, ki leži predvsem v ustvarjanju zvočne izkušnje, elementarno pogojene z živo improvizacijo z napravami – tisto improvizacijo, ki je postala nenadjebljiv mit scene, vendar se o njej običajno zgolj govori, slišati v njenih izvirnih oblikah pa je je veliko manj.

Plošča Disclosure zato vključuje množice elementov, ki pričajo o živem preizkušanju naprav, ki pričajo o aranžmajskih oblikah, kakršne dejansko nastajajo iz poglobljene prakse uporabe povezanih analognih sistemov. Zato je plošča za sodobne standarde elektronike zelo omejena v zvenu, skoraj brenčeča, tako imenovane barve zvoka tukaj ne dosegajo svetilnosti ojačenih digitalnih procesov. Kompozicije skladb s Disclosure sicer temeljijo tudi na mnogih klasičnih trikih stopnjevanja, plastenja in napenjanja repetitivnih vzorcev tolkal, vendar v enaki meri temeljijo še na izraznih potencialih vrtenja knofov filtrov, ne-sinhroniziranih naprav, virov distorzije in šumov - tiste druge plati lepo matematično urejenega ritmičnega vzorca.

Kassem Mosse torej ponuja ploščo svoje vsakodnevne prakse, o kateri smo brali v člankih in redkih intervjujih. Disclousure je kot celota in "statement" vsekakor zahtevna plošča, katere zainteresirana publika bo predvsem tista nadžanrska – publika, ki vztrepeta ob misli na kar se da konkretne, oprijemljive, intelegibilne glasbene ideje ...